Tiskane izdaje
Gledališka predstava z zgolj eno uprizoritvijo? Sliši se precej ekstravagantno, še zlasti če v njej nastopa mednarodna igralska zasedba. A pri uprizoritvi projekta Pita je po besedah režiserja Sama M. Strelca tako kot predstava pomembna tudi lokacija izvedbe, to je grad Turnišče pri Ptuju, ki ga Strelec že nekaj let poskuša revitalizirati.
Milena Zupančič in Gojmir Lešnjak - Gojc sta se brez pomislekov odzvala povabilu, mednarodni značaj pa sta zagotovila nemška igralka Sylvia Barth in hrvaški igralec Boris Svrtan. Gre za nekakšno grotesko v treh jezikih, ki ima dvojni pomen – po eni strani opozoriti na antropozofa Rudolfa Steinerja in psihologa ter parapsihologa Martina Kojca, ki sta bila rojena le streljaj od Turnišča (v slogu svobodne umetniške interpretacije se jima pridruži še Marlene Dietrich), in na drugi izpostaviti klavrn položaj gradu, ki že tri desetletja propada, država in mesto pa si, tako kot pri večini drugih gradov, ne želita ali se ne znata angažirati.
Sicer pa je bila predstava na sporedu le enkrat samo v Sloveniji, jeseni jo bo mogoče videti še v nemškem Burghausnu in v Varaždinu, ki sta ob Ptuju sofinancirala projekt.
Je predstava Pita nastala zaradi gradu Turnišče ali je grad tukaj zaradi predstave?
Problematika gradu Turnišče je vsekakor temeljna spodbuda za nastanek projekta. Objavil sem tako rekoč zasebni razpis za dramsko delo, ki se mora odvijati na tej konkretni lokaciji, v zgodbi pa se morajo pojaviti Rudolf Steiner, Martin Kojc in Marlene Dietrich. Steiner, utemeljitelj antropozofije, je bil rojen v bližnjem Donjem Kraljevcu na Hrvaškem, psiholog in parapsiholog Kojc pa v Središču ob Dravi.
Gre tudi za osebno afiniteto
Odziv na razpis je bil relativno skromen, še zlasti glede na tožbe slovenskih dramatikov, da nimajo veliko priložnosti pisati po naročilu.
Prispeli so trije teksti, avtor enega je ostal neznan, saj se po objavi rezultatov ni identificiral, drugega je napisala slovenska avtorica, ki živi v Veliki Britaniji, tretjega, ki je bil izbran, pa slovenjegraški pesnik in glasbenik Franc Vezela. Res je bil odziv sorazmerno skromen, moram pa reči, da sem z veseljem izplačal dva tisočaka avtorju, ki jih verjetno bolj potrebuje kot uveljavljeni pisci.
Zanimivo, da ste k projektu pritegnili Mileno Zupančič, ki izgovori le nekaj stavkov?
Marsikomu se lahko zdi nenavadno, da tako renomirana igralka sodeluje v predstavi, v kateri je na odru le nekaj minut. Ampak njen odziv je bil takšen: če se pri nas najdejo entuziasti, ki so se pripravljeni popolnoma angažirati za reševanje sesute graščine, sem tudi sama pripravljena pomagati po svojih močeh. Po premieri se je ponudila še za delovno akcijo, če se bomo lotili pleskanja oken. V gradu, ki ni naš, smo za en mesec vzpostavili avtonomno umetniško cono, kjer so se odvijale tudi razstave, koncerti in filmsko projekcije.
Za Slovenijo, kjer večina kulturnikov stoka in piše ogorčena pisma lokalnim oblastem in ministrstvu za kulturo, zelo nenavaden odziv?
Ljudje so rekli, ne bomo več čakali, da se kaj spremeni samo od sebe, nekaj deset posameznikov je sprožilo ljudsko iniciativo, ki je v takšnem obsegu nisem pričakoval, številni sponzorji so se javili kar sami ...
Animirani film o idejni rekonstrukciji gradu Turnišče kot kulturno-duhovno-podjetniško-turističnem kompleksu se zdi vendarle precej utopičen?
Morda, morda je tudi naziv MUS kot kratica za Muzej ali mesto uspehov Slovenije utopičen, vendar se mi zdi nujno, da prekinemo slovensko tradicijo popolne črnogledosti in obupa, češ, nič se ne da narediti. V zgodovini in danes imamo dovolj uspešnih posameznikov, ki dokazujejo, da nismo popolne zgube, res pa ne smemo čakati, da nam nekdo vse postreže na pladnju.
Zadeva precej spominja na Steinerjev Goetheanum v švicarskem Dornachu; problem je v tem, da se je polje duhovnosti od Steinerjevih časov razpršilo in atomiziralo.
Saj ne gre za to, da bi sledili neki doktrini, pri revitalizaciji Turnišča smo pripravljeni sprejeti različne pobude, gre – če se tako izrazim – za odprtokodni sistem, po katerem bi bili dobrodošli različni profili ljudi, ki imajo kaj povedati in pokazati.
Ta del Slovenije lahko ponudi tudi avtentično identiteto, ki je sicer precej nejasna, da ne uporabim kakšne bolj krepke besede, saj bi bili Slovenci radi pedantni kot Avstrijci, bogati kot Američani, nonšalantni kot Italijani, duhoviti kot Bosanci ...
Vaša iniciativa, da bi grad leta 2012 odkupila iniciativa 2012 somišljenikov, se ni realizirala?
Pravzaprav je nastala nenavadna situacija, ko je država, ki je napovedala prodajo Turnišča za 1,2 milijona evrov, opustila namero, ko se nas je že zbralo okoli šeststo. Ne vem, zakaj, raje so ga predali v lastništvo mestu Ptuj, ki pa žal nima denarja in za zdaj tudi ne posebnega posluha za obnovo. Prav zato sem se odločil, da jeseni tudi sam kandidiram za ptujskega župana, četudi se zavedam, da imam v primerjavi s strankarskimi kandidati relativno malo možnosti za izvolitev.
Pri nas se država in lokalna skupnost izogibata odgovornosti, premožnih in prosvetljenih zasebnih lastnikov gradov, kot je bil zadnji turniški graščak baron Ralf Waren Lippit, pa za razliko od drugih držav pač nimamo?
Ko smo iskali lokacijo za začetne gledališke vaje, smo se obrnili na nešteto naslovov, edina, ki nam je rade volje prepustila hišo, je bila rodbina Fürst, pred drugo svetovno vojno najpremožnejša ptujska družina. Tudi usoda Ralfa Warena Lippita je bila tragična, partizani so ga ubili, čeprav jim je med vojno pomagal in je bil ne nazadnje ameriškega rodu. Kakorkoli že, ukrepati je treba nemudoma, četudi se grad Turnišče marsikomu v Ljubljani zdi nepomemben objekt na koncu sveta.
Ideja o razpršeni kulturni mreži ostaja v polju teorije, čeprav postaja v svetu dominantna?
Zadnjič sem zasledil razmišljanje nekega nemškega gledališkega teoretika in dramaturga, ki je izjavil, da mu gledališča v Berlinu, Hamburgu ali Münchnu ne predstavljajo več posebnega izziva, zato se posveča skoraj izključno teatrom v »provinci« oziroma na obrobju.
Teze ni smiselno generalizirati, tudi velike gledališke hiše imajo kakovosten repertoar, vendar se vse bolj uveljavlja prepričanje, da veliko vznemirljivih zadev nastaja tudi daleč od reflektorjev in medijskega pompa. Gre tudi za percepcijo občinstva – sam vedno bolj opažam, da so mi pomembnejši spontani, manj sofisticirani, lahko tudi preprosti ali celo robati odzivi gledalcev kot pa kompleksne teoretične reakcije ozkih gledaliških krogov.
Je v tem vzrok, da v prihodnji sezoni ne boste režirali v nobeni slovenski gledališki hiši?
V Sloveniji že nekaj časa nisem režiral predstave, več povabil sem dobil na Hrvaškem kot pri nas. Zakaj je tako? Ustroja in načina delovanja slovenske kulturne scene ne bi komentiral, res pa sem se zadnje čase od nje nekoliko distanciral. Ne ponujam tekstov, ne udeležujem se gala premier in festivalov, vse to pa je nujno, če si želiš angažmaja.
Saj se ne branim vabil, če me želi kdo angažirati, ve, kje me lahko najde, čeprav bi izbral le še besedila, ki me pozitivno stimulirajo, enostavno pa sem se naveličal načinov prepričevanja in lobiranja, ki je pri nas tako značilno. Zdaj lobiram predvsem za grad Turnišče.
