Selektor BS: »Naš teater je raznovrsten in vražje dober.«

Primož Jesenko razkriva nekaj podrobnosti letošnjega jagodnega izbora za 47. Borštnikovo srečanje.

Objavljeno
15. oktober 2012 09.47
Posodobljeno
15. oktober 2012 12.00
Slavko Pezdir, kultura
Slavko Pezdir, kultura
Selektor tekmovalnega repertoarja 47. festivala Borštnikovo srečanje (FBS) je magister dramaturgije, urednik za področje gledališča pri Dialogih in kustos v Slovenskem gledališkem muzeju Primož Jesenko. Pred jutrišnjim odprtjem festivala v Mariboru je bralcem razkril nekaj skrivnosti letošnje selekcije.

Za tekmovalni in spremljevalni program 47. FBS ste si v pretekli sezoni ogledali 105 uprizoritev. Ste v celoti izbirali na osnovi vnaprej zastavljenih kriterijev in meril ali ste jih vsaj deloma sproti prilagajali prevladujoči ponudbi?

Naloge sem se skušal lotiti čim bolj vseobsežno. Zato sem skozi sezono sproti spremljal tako rekoč vse, kar je nastajalo in kar mi je bilo dosegljivo. Skratka, vse, kar gledališkega 'leze in gre'. Vnaprej določenega uprizoritvenega ideala nisem imel, ker verjamem, da je vsak resen približek idealu mogoče opaziti. Ob tem sem zaupal, da imam kriterije za pravočasno zaznavo 'prave stvari' že v sebi. Število 105 različnih uprizoritev lahko komu zazveni lepo, a je zame zgolj število.

Ali se iz izbora predstav lahko sestavi zgodba? Rdeča nit gotovo obstaja tudi v mojem izboru in ta bi pripeljala do dvanajstih predstav tako izmed dvajsetih kot izmed dvestotih kandidatk. Izhodiščni kriterij, ki sem ga upošteval, je bila profesionalna raven izvedbe, znotraj katere je bila izostrena pozornost za režijske koncepte in igralske, pa tudi scenografske dosežke.

V tekmovalni izbor 47. FBS ste uvrstili skoraj polovico uprizoritev neslovenskih režiserjev, kar morebiti kaže, kako se slovensko gledališče in njegov osrednji festival zadnje čase odpirata širšemu okolju, tujim idejam in tujim ustvarjalcem. Med tekmovalnimi uprizoritvami bo ena celo v angleščini, čeravno jo izvajajo slovenski igralci. Gre za demonstrativno dejanje. Ali se je zgodilo tako rekoč samo po sebi?

Dejansko je do tega prišlo samo po sebi. Na razmerje med dosežki domačih in tujih režiserjev me je pred kratkim opozorila neka novinarka. Toda nekaj drži: uprizoritve tujih režiserjev prinašajo v naše okolje dodatno razumevanje in posebno izpostavljanje določenih aspektov ter druge in drugačne pristope. Tudi Balázseva uprizoritev Tristana in Izolde po Jeanu Cocteauju, ki je uprizorjena v angleškem jeziku, prinaša prezračen, v duhu mladosten otip teatra, ki ga pri nas pogrešamo. Postavitve neslovenskih režiserjev so lahko izrazito produktivne za naš gledališki prostor, ki se – kot potrjuje že preteklost navezovanja na vplive iz tujine – mora umikati od zapiranja vase in v lastne miselne oklepe, sicer bomo vse bolj obsojeni le na poetike in ustvarjalne ekipe okoli posameznih režiserjev, ki jih že poznamo.

Se vam zdi dejstvo, da sta med dvanajstimi tekmovalnimi uprizoritvami le dve krstni uprizoritvi domačih odrskih novitet, ustrezno in primerno?

Vseskozi sem imel v mislih, da ima slovenska uprizorjena dramatika svoj festival, Teden slovenske drame v Kranju. Podobno sem se po premisleku ogradil od množice lutkovnih uprizoritev, za katere obstaja nacionalni bienalni festival, in od nekaterih plesnih. V skladu s statutom festivala sem se zavestno omejil na najbolj vznemirljive dramske uprizoritve in znotraj tega na njihov odrski učinek. Domači noviteti Simone Semenič in Iztoka Mlakarja sta se izkazali za posrečena spoja dramatike in gledališča. Zgodba o nekem slastnem truplu ali Gostija kot predloga za posebno, subtilno vrsto komornega gledališča, Sljehrnik pa kot izkušnja komične provenience, ki nikoli ne zdrsne 'čez'.

Za nami so sezone, ko je domala polovico tekmovalnega repertoarja FBS odigrala ljubljanska SNG Drama. Se je v zadnji sezoni kakovost bolj enakomerno razpršila po večini slovenskih gledališč, ali je SNG Drama v repertoarnem in izvedbenem stagniranju, ali pa se je pokazalo kaj tretjega?

Težko bi govorili o stagnaciji ali upadanju. Toda vse predstave niso segle tako visoko, kljub morebitni opazni dramaturški investiciji. Po drugi strani je vtis o presežku spektakla že vezan na specifičen način gledanja na teater: več so mi pomenile kvalitete, ki so jih uprizoritve dosegale na mikroravni.

Kako poteka sodelovanje selektorja pri ostalem spremljevalnem programu FBS, ki ga soustvarjate z direktorico FBS Aljo Predan?

Kot selektor sem imel proste roke pri izbiri tekmovalnega pa tudi spremljevalnega programa. Spremljevalni program sva z direktorico Aljo Predan izoblikovala skupaj, vsak od naju je izbral polovico predstav.

Oba vaša repertoarna predloga 47. FBS pomenita svojevrstno kakovostno sintezo prejšnje sezone. Kaj bi povzeli kot najbolj opazno usmeritev pretekle sezone?

Po ogledu več kot sto uprizoritev sem spoznal, da je naša gledališka scena sila raznovrstna, a tudi vražje dobra, in da je vsak govor o nasprotnem prazen. Ne glede na kakovostne razlike med posameznimi dosežki je gledališko prizorišče v dobri kondiciji, in to kljub zunanjim pretresom, ki jih doživlja. V raziskovalnem drezanju, razpiranju izvirnih optik in pristopov je odrska ustvarjalnost živa, kar še zlasti velja za nekatere izstopajoče režiserje. Da se režiser Jernej Lorenci pojavlja v tekmovalnem programu s tremi postavitvami, ni naključje in odraža trenutno stanje v slovenskem gledališču, kot ga vidim. V tekmovalnem sporedu so resda v večini institucionalni projekti, pri katerih tudi gmotni položaj režiserja ni slab, kljub temu pa je zaznavna potreba po miselni dinamiki, ki ne ustvarja rutinskih, zgolj abonmajskih predstav.

Če se vprašamo, kako lahko neodvisni ustvarjalci sploh parirajo kopici repertoarnih gledališč, se mi zdi, da ta mit že lep čas ne velja več in je presegel kategorijo 'nagrade za posebne dosežke'. Prav izvedbena izenačenost uprizoritvenih potencialov v obeh poljih je za slovensko prizorišče še posebej značilna. Paradoks tega trenutka pa je, da je, že tako skromno podprta, zunajinstitucionalna oziroma tako imenovana neodvisna scena prav zdaj resno ogrožena v svojem razvoju. Naj ne zveni apokaliptično, a če se jo bo tako zlahka izbrisalo, si težko predstavljam, od kod bodo prihajali novi režiserski in drugi odrski umi ter praktiki. Zdaj nosilni ustvarjalci so se vsaj desetletje oblikovali v različnih žanrih in delovnih okoliščinah, sedanjo mlado generacijo pa – če seveda delo v institucijah sploh najde – gledališki sistem prezgodaj pahne v kalup.

Katera izbrana uprizoritev vam je najbližja, ker se skoznjo nemara najbolj neposredno odraža vaš pogled na gledališče in njegovo današnjo vlogo?

Mogoče jo bom omenil le zato, ker je bila ena od zadnjih v nizu. Uprizoritev Büchnerjeve Dantonove smrti v koprodukciji SMG Ljubljana, MG Ptuj in EPK – Maribor 2012 je skoraj esejistično intonirana z bistrim pogledom na svet in družbo, na oblast in njene nosilce. Predstava, v kateri miselni tok režije temelji na igrivem menjavanju zornih kotov in na za marsikoga sporni karakterizaciji Dantona in Robespierra. A tudi v tem je smiselnost gledališča; v preverjanju ustaljenega razumevanja in redefiniranja starih interpretacij.

Doslej je bil selektor FBS imenovan za dve sezoni. Kako pa je z vami?

Po spremenjenem temeljnem aktu FBS traja mandat selektorja poslej sicer le eno sezono, a je pristojni organ že podaljšal moj mandat še za naslednjo. To je odlična priložnost za primerjavo sezon in velik izziv, sploh v časih, ko bodo napačne odločitve v kulturni politiki zlepljene s posledicami tukaj in zdaj.