Selektorja Gibanice: Mnogih plesalcev ples ne zanima več

Četudi naziv »evropska prestolnica plesa Ljubljana 2011«, ki se ga je domislil angleški producent John Ashword, član plesne mreže Aerowaves, morda zveni pompozno, bo slovenska prestolnica od konca februarja do konca aprila nabita s plesom. Peti slovenski bienalni sodobnoplesni platformi Gibanica, na kateri bo od danes do nedelje v tekmovalnem programu uprizorjenih štirinajst domačih predstav na več ljubljanskih prizoriščih, bo marca v organizaciji mednarodne mreže Aerowaves in Španskih borcev sledil festival Plesna Vesna, temu pa aprila Balkanska plesna platforma.

O festivalu Gibanica, ki ga Društvo za sodobni ples Slovenije organizira s številnimi partnerji, ter o trenutni situaciji v sodobnem plesu smo se pogovarjali z dvema od treh selektorjev, z dr. Blažem Lukanom, predstojnikom na oddelku za dramaturgijo na AGRFTV, in Andrejo Rauch Podrzavnik, koreografinjo. Tretja selektorica letošnje Gibanice je Finka Virve Sutinen, direktorica plesnega centra Dansens Hus 
v Stockholmu.

Kako ocenjujeta dveletni nabor, iz katerega sta prvotno izbrala petnajst predstav; Konjarjev solo Goldbergove variacije bo namreč izveden zunaj tekmovalnega programa. Blaž (B. L.), vi ste v svojem besedilu, objavljenem v festivalskem katalogu, do slovenske plesne produkcije tudi kritični, Andreja (A. R. P.), vi pa ste, morda tudi zato, ker ste koreografinja, bolj vzpodbudni?

B. L.: V besedilu sem hotel zajeti lastno dinamiko spremljanja plesnih predstav in razmišljanja 
o plesni sceni, kot sem to doživljal v dveletnem selektorskem obdobju, ob čemer sem pokazal tudi na nekatere pomanjkljivosti. Ko sem bil imenovan za selektorja, sem redno spremljal plesno produkcijo, četudi nisem vedel, ali se bodo avtorji predstave prijavili na Gibanico. Prav v tem začetnem obdobju sem doživel hladen tuš, večina predstav me je pustila hladnih. Zdelo se mi je, da gledam plesne praznine, tehnično in izvedbeno sicer na dovolj visoki ravni, kar zadeva njihovo sporočilo in ideje, pa nisem vedel, kaj gledam. Dopuščam možnost, da določenih stvari tudi ne razumem, zelo abstrakten ples mi je malce tuj, vendar to ne pomeni, da za vsako ceno iščem naracijo. Po eni strani me zanima ples kot izraz, a ne nujno v najčistejši formi, lahko gre za kombinacijo hibridnih oblik ali pa za 'neples', kot to sam imenujem, se pravi, za negacijo plesa in z njo povezano konceptualno utemeljevanje, če je to strukturirano v organizem, ki mu rečem predstava. Moj velik pomislek je bil, da sem videl premalo dodelanih predstav; kar nekaj jih je bilo namreč uprizorjenih zgolj 
v nastavkih, morda podkrepljenih s kakim scenskim elementom, da bi bile videti kot predstava. Temu je sledilo drugo obdobje predstav, ki so me naravnost navdušile.

Bi katero posebej izpostavili?

B. L.: Gre za različne tipe predstav, od Dueta 012 Rosane Hribar in Gregorja Luštka, odlične plesne predstave, v kateri se ples razmahne, do sola Sad sam/Almost 6/ Matija Ferlina, kjer plesa skoraj ni in ki kot izrazno močan in intenziven ­performativni scenski dogodek prepričljivo presega žanrske okvire. Med tema dvema skrajnostma se najde še katera, ki me je navdušila, med njimi Zamrznjene podobe ­tandema Vanda & Nova deViator.

A. R. P.: Z Blažem se v glavnem strinjam, kot ustvarjalka pa želim poudariti tudi kontekst, v katerem predstave nastajajo. Pri selekciji ni šlo za to, da bi predstava morala vsebovati določeno količino plesa, je pa paradoksalno, da je prav gib kot izraz v mnogih predstavah najmanj dodelan.

Zakaj program Gibanice ne vključuje izrazito plesne predstave Srh koreografa Matjaža Fariča?

B. L.: Glavnino programa sestav-ljajo projekti, o vključitvi katerih smo se strinjali vsi trije, seveda smo se pogovarjali tudi o Srhu, a ker med nami ni bilo konsenza, ga v program nismo vključili.

Andreja, ali je slovenski trend predstav plesnih performansov in konceptualnega plesa, v katerih plesalci vse manj plešejo, primerljiv z drugimi evropskimi prostori?

A. R. P.: V Nemčiji so konceptualne plesne predstave zelo dobro sprejete, v Italiji in Španiji pa ne. 
V Sloveniji je konceptualni (ne)ples zelo razširjen, upam si celo trditi, da je slovenska plesna scena celo rahlo obremenjena s tem, da predstava ne bi bila dovolj intelektualna, ­'originalna'.

Toda v pri nas prevladujoči formi plesnega performansa in konceptualnega plesa so koncepti nemalokrat šibki, avtorji in izvajalci pogosto ne presežejo raziskave telesa in ukvarjanja z lastno identiteto, zaradi česar ostajajo predstave na ravni osebne izpovedi. Plesalci zaradi tega tipa uprizoritev, ki večinoma ne vključujejo zahtevne plesne izvedbe, zanemarjajo vsakodneven telesni trening, kar se nemalokrat kaže v njihovi izvedbeni medlosti.

B. L.: Mislim, da takoj, ko začneš na veliko konceptualizirati, nekaj žrtvuješ, morda ne toliko plesno tehniko kot primarno izraznost, ki jo tehnika podpira. Težko bi rekel, da plesalci ne obvladajo svojega instrumenta, a očitno jih ples ne zanima več, kar se mi zdi sporno. Poleg nejasne sporočilnosti in pomanjkanja strukture v predstavah je tretja težava, da vsebino nemalokrat nadomesti delovni proces. Sem član strokovne komisije na ministrstvu za kulturo, v kateri odločamo o prijavljenih projektih, torej še ne narejenih predstavah. Prijavitelji vsebino večkrat predstavijo kot delovni proces, in sicer kot delo na sebi, metode, tehnike in podobno, ob čemer si rečem: dobro, toda kakšen je njihov namen, kaj želijo z vsem tem napraviti? Na to vprašanje v prijavah velikokrat ni odgovora. Težava tiči v prepričanju, da če se bodo lotili dela na sebi, bo prišla tudi vsebina, vendar je dejansko ravno obratno: najprej moraš imeti idejo.

A. R. P.: Netreniranje in neplesanje plesnih ustvarjalcev si razlagam s tem, da jih očitno ta smer ne zadovoljuje več in zato iščejo druge načine izražanja, vstopajo v druge medije. To ne pomeni, da ne delajo dovolj, prej obratno. Ob tem je treba pogledati širši kontekst. Zaradi pomanjkljive infrastrukture se ustvarjalci ne morejo v zadostni meri posvetiti ustvarjanju, saj se ukvarjajo s postavljanjem okvira, v katerem lahko ustvarjajo. Drugi problem je, da je težko biti portretiranec in portretist v eni osebi, potrebna je distanca, kar ni enostavno.

B. L.: Profesionalizacija plesa, 
o kateri v zadnjem času veliko govorimo, prinaša delitev vlog. Stapljanje funkcij, da si avtor predstave, izvajalec, dramaturg, režiser, morda še oblikovalec luči in svoj lastni producent, ni profesionalno, zakaj je pri nas tako, z lahkoto pojasnimo …

A. R. P.: Zaradi premajhnih ­finančni sredstev.

Koliko je pri nas sploh pravih plesnih producentov? Pogosto je producent zgolj imetnik računa, prek katerega avtor zaprosi za dotacije na MzK.

A. R. P.: Plesna generacija, ki je zdaj v svojih štiridesetih, je zgradila infrastrukturo zasebnih zavodov, ki je bila tedaj smiselna, za našo generacijo, staro med trideset in štirideset let, pa ta ni več učinkovita, saj ko dosežeš določeno točko, ne moreš več naprej, razen, če se lotiš ustanavljanja svoje strukture. V tujini obstajajo umetniški servisi, ki avtorju izpeljejo produkcijo, toda takšna storitev ni poceni. Zaradi potrebe po drugačnih strukturah smo se trije koreografi, poleg mene Gregor Kamnikar in Snježana Premuš, povezali v druženje Federacija, da bi v štirih letih vzpostavili novo produkcijsko strukturo, ki bi ustvarjalcem nudila kar najbolj optimalen ustvarjalni okvir in v kateri bi bilo kar največ sredstev namenjenih ­samemu ustvarjanju.

 Blaž Lukan in Andreja Rauch Foto Matej Družnik Slovenija.Ljubljana.23.02.2011 Andreja Rauch in Blaz Lukan.Foto:Matej Druznik/DELO DELO_5X_