Šesturni performans: kako vzdržati skupaj?

Marko Mandić in Leja Jurišič: Nocoj bosta v Kinu Šiška predstavila projekt, katerega osnova so esej Mladena Dolarja in vrsta drugih referenc.

Objavljeno
26. januar 2018 17.58
Peter Rak
Peter Rak

Za najdaljši umetniški performans velja projekt tajvanskega umetnika Tehching Hsieha, ki je kar leto dni preživel v leseni konstrukciji v popolni izolaciji, saj medtem ni govoril, bral ali spremljal medijev.

Performans Skupaj, ki ga bosta nocoj v centru Kino Šiška izvedla Marko Mandić in Leja Jurišič, se temu rekordu ne bo niti približal, saj bo trajal »le« šest ur, kljub temu pa gre za zelo specifičen projekt.

Ideja je stara že nekaj let, izvirna pobuda o sodelovanju med igralcem in plesalko, znanih po svojih na izraziti telesnosti zasnovanih projektih, je prišla od Semire Osmanagić, ki bo v performansu tudi sodelovala z zapisovanjem misli in asociacij, povezanih z dogajanjem na odru.

Četrti član ekipe je režiser Bojan Jablanovec, vendar predstava – s prvimi vajami so začeli že leta 2016 – ni zasnovana na klasični razdelitvi vlog med akterji, temveč predvsem na svobodni interpretaciji osnovnega besedila.

To je esej Mladena Dolarja Touching Ground iz leta 2008. »Za dotik morata obstajati dva«, pravi Dolar, »in biti morata skupaj, fizično na dosegu, prisotna v istem prostoru in času. Problem dotika kot problem dveh je problem štetja. Začeti je treba z neštevnim, z nečim, kar ne more biti podložno štetju, kar ni niti ena niti dva. Skupaj je neko mitično mesto zlitja, ki posameznika »zaceli« z drugim, je izkustvo nadidentifikacije, kjer se mnoštvo obrne v Eno. Skupaj je površina, na kateri stalno drsi, tega ni mogoče stabilizirati, izkusimo ga zmeraj znova na novo, bolj ko ga želimo formalizirati, večja praznina začne zevati v skupnem. Za politiko nerazrešljiva težava, za performans večni ideal«.

Zakaj hočem biti skupaj?

Kot opozarjajo avtorji projekta, ki je nastal v produkciji zavodov Pekinpah in Via Negativa ter koprodukciji Kina Šiška, pa dotik ni ekskluziven moment doživljanja skupnega. Skupaj je mogoče brati v zelo različnih prostorskih in časovnih dimenzijah, fizičnih in mentalnih prostorih, v projektu performerskega dvojca Jurišič & Mandić pa gre za striktno konceptualno in metodološko zamejitev, ki je usmerjena k vprašanju, kaj pomeni biti skupaj in kako biti skupaj.

Danes smo priča neznosni inflaciji performativnosti, vse je performans, utapljamo se v vseprisotnosti in mediatizaciji vsega. Hitro najdemo razloge, kaj nam je skupno, toda skoraj z ničemer več dolgo ne zdržimo skupaj.

Skupaj namreč zahteva investicijo, ki smo jo vedno težje pripravljeni plačati. Performerski duo se ukvarja ravno s to investicijo, pri tem pa ne iščeta odgovora zunaj sebe, v neki instanci, torej teoriji, zgodbi ali mitologiji, ki bi osmišljala razmerje med njima, temveč vprašanje obračata vase: zakaj hočem biti skupaj, kako vzdržati skupaj, kaj narediti, da bo skupaj realizacija presežka mene samega, kako se izmakniti hierarhiji moči in nenazadnje kako ta skupaj vzpostaviti v performativnem času in prostoru gledalca.

Mandić in Jurišičeva vztrajata na telesu, na pogledu, dotiku, pretoku energije ... za to pa potrebujeta čas. »Performans bo trajal šest ur, kar je dve uri več od klasične gledališke vaje in dve uri manj od običajnega delovnika«, je dejal Mandić. Dovolj dolg časovni interval je pomemben predvsem za realizacijo zastavljenega, torej za celovito izkušnjo, saj ta ni programirana vnaprej. Obratno, ob dosedanjih vajah so praviloma vedno prišli do drugačnih reakcij in tudi do drugačnega končnega izida, torej je precej nepredvidljivo tudi to, kaj se bo dogajalo danes.

Nedvomno je Dolarjev esej osnova, k kateri se ves čas vračata, tukaj pa je še vrsta drugih referenc, od Michaela Jacksona do Gertrude Stein. »Določen čas smo vadili po etapah in prišli do zaključka, da pravila, ki smo si jih zastavili za prihodnjo vajo, niso funkcionirala, zato smo koncept dela prilagodili tako, da pravila in strukturo sicer v osnovi zarišemo, vendar se obenem držimo principa, da se jim konstantno izogibamo«, je poudaril Mandić.

Kot rečeno, je torej potek današnjega performansa težko napovedati, vsekakor pa bomo priča izredno energičnemu projektu, saj Mandić zatrjuje, da se šesturnega nastopa ne bosta lotila z ekonomičnostjo in varčevanjem moči, temveč bo to od vsega začetka zelo intenzivna izkušnja.

Za obiskovalce seveda veliko manj kot za nastopajoča, saj performans ni participatorne narave, poleg tega se lahko med predstavo vstopa in izstopa, za žejne in lačne pa bo odprt bar. Kljub temu Mandić poziva vse, ki se bodo odločili za obisk, da si performans ogledajo v celoti, saj je integralnost uprizoritve tudi njen temeljni namen.