Tiskane izdaje
»Čarobno eklektična in avanturistična ustvarja plesne projekte, ki navdušujejo obenem s spektaklom in izjemno pozornostjo za detajle, z elegično subtilnostjo in noro, skoraj destruktivno energijo. Nedvomno eno osrednjih imen sodobnega ameriškega plesa«. Tako je kritik Los Angeles Timesa ocenil Sidro Bell, ki je samostojno in s svojo plesno skupino do sedaj nastopila na skoraj vseh kontinentih.
Seznam odrov, kjer se je doslej predstavila, je za relativno mlado koreografinjo in plesalko res izjemen, prav tako je med drugimi obveznostmi redna predavateljica v studiu Stella Adler in na sloviti šoli Juilliard. Nedavno je kot gostja sodelovala tudi pri nastajanju novega projekta zbora Carmina Slovenica z naslovom Fortuna Fauvelu ne bo par!, ki bo premiero doživel sredi novembra.
»Pravzaprav ne vem, kaj natančno se dandanes dogaja z umetnostjo, še manj bi znala to označiti s primernim izrazom, vendar je vznemirljivo in v tem uživam«, pravi Bellova, ki se s terminologijo in teoretičnimi zadregami ne ukvarja prav veliko.
Za naš sistem študijskega izobraževanja imate zelo nenavadno kombinacijo. Ob diplomi iz zgodovine na prestižni univerzi Yale še študij koreografije na prav tako prestižnem newyorškem Purchase College?
Tudi za ameriške razmere to ni ravno običajna kombinacija, razlog pa je pravzaprav preprost. Ples je bil vedno tukaj, na določeni točki pa sem si zaželela, da bi razvijala še nekatere druge mišice v svojem telesu. Imela sem srečo in privilegij, da sem živela v izredno ustvarjalni in vedoželjni družini, poleg tega pa je New York ponujal toliko zanimivih stvari, da te je okolje nekako prisililo, da si odprt in te zanimajo najrazličnejše stvari.
Verjetno je bil preskok iz udobnega kampusa na Yaleu na brezkompromisno newyorško plesno sceno kar zahteven?
Nedvomno, še zlasti ker sem zelo zgodaj ustanovila svojo plesno skupino, ponavadi pač nekaj let zgolj plešeš. Ampak kar naenkrat sem se odločila, da pripravim svoj projekt, skoraj brez denarja, vendar mi je uspelo. Tudi to je posledica vzgoje staršev, ki so mi nekako vcepili prepričanje, da ni ovir, če si dovolj odločen. In potem so se zadeve začele kar dogajati...
Številni vaši plesni projekti se navezujejo na zgodovino, uporabljate elemente spektakla, vodvila, burleske, cirkusa, klasičnega baleta. Danes pravzaprav ni ovir, saj smo vsi nekako izgubljeni v času in prostoru?
Vsebine se izoblikujejo postopoma, velikokrat na vajah začnemo iz točke nič. Nekatere predstave so prilagojene dvoranam, v gledališču se recimo kar spontano izoblikuje nekakšna gledališka forma oziroma se nekako potopimo v atmosfero, ki nam je na voljo. Projekt ReVue je takšen, sestavila sem zaporedje kratkih sekvenc, izmenjavo podob, vključila elemente nekakšnega sodobnega cirkusa, transformiranega v novodobno urbano estetiko. Vendar tukaj ne gre za kakšno rokohitrsko improvizacijo, to predstavo sem pripravljala kar pet let, medtem pa sem delala seveda tudi številne druge projekte.
Druga vaša značilnost je izmenjava dinamike in predvsem izraznosti, statičnost in zadržanost hipoma preskoči v senzualnost, potencirano erotiko in skoraj bizarno provokativnost.
Vprašanje spola nas zanima že od nekdaj, to je večna tema, dandanes pa s fenomeni, kot je denimo transeksualnost, dobiva tudi povsem nove dimenzije. Provokativnost me ne zanima sama po sebi, če želiš vzbuditi ustrezno reakcijo, pa je radikalnost pogosto nujna. Ne bi želela mistificirati svojega dela, ampak moj pristop je vedno nekakšna psihološka študija; kar je že v plesalcu, mora koreograf le izbrskati na plan, izpostaviti in potencirati.
Vse več dramskih igralcev se začenja zavedati pomena in izraznih možnosti telesa, vi poučujete tudi v slavnem igralskem studiu Stella Adler?
Tam vedno večji poudarek namenjajo tako imenovanemu fizičnemu gledališču, tudi ko sem delala nekatere plesne projekte, so morali plesalci funkcionirati tudi kot igralci. Pravzaprav je inspiracija obojestranska, ko poučujem, se obenem učim, tam sem bila prisiljena razširiti svoj izrazni potencial do skrajnih meja, kar mi je izjemno koristilo. Zgodba telesa se spontano zlije z zgodbo besedila.
Z mladimi igralci verjetno ni težav, pri starejših so postopki verjetno bolj zapleteni?
Moram reči, da je večina zelo zainteresirana, res pa nekateri nekoliko s skepticizmom obravnavajo nekatere prijeme, pač v smislu »jaz sem igralec, moje osrednje orodje je jezik«. Vendar večina hitro ugotovi, da so časi drugačni, da na odru ni več mogoče impresionirati zgolj s sijajno dikcijo, ampak gre za celostni pristop. Nikoli nisem kritična. Ko sem bila majhna, oziroma tudi še kot najstnica sem bila zelo zadržana in sramežljiva, zato zelo dobro vem, da nekaterih zadreg in zadržkov ni mogoče povsem preseči.
Narativnosti, tudi sorazmerno lahko berljive, se očitno ne bojite. Številni koreografi menijo, da je potrebno ohraniti dovolj visoko stopnjo abstraktnosti?
Telo je dom spomina in čustev, ki so na prvi pogled zgolj logične, vendar se v naši podzvesti kopičijo tudi alogične, ki jih je potrebno izraziti. In tukaj se vedno pokaže zgodba. Novi projekt Carmine Slovenice Fortuna Fauvelu ne bo par!, za katerega je izhodišče srednjeveški Roman de Fauvel, že ima osnovno narativno strukturo, ki jo nadgradimo z gibom, kje drugje je postopek obraten.
Je torej prihodnost plesa gledališče?
Verjetno res, kot je verjetno tudi prihodnost gledališča ples, seveda v prenesenem pomenu. Včasih je bil ples zgolj umetnost giba, danes je pomemben celovit teatrski učinek. Izrazi, kot sta multidisciplinarnost in prepletanje žanrov, se lahko zdijo klišejski in suhoparni, vendar so obenem povsem točni. Glasba ni nič manj pomembna, zato mi je delo s članicami zbora Carmina Slovenica, ki seveda niso zgolj vrhunska vokalna zasedba, v toliko večji užitek, nenazadnje sta glasbenika tudi moja starša. S Karmino Šilec sva se mimogrede srečali pred nekaj leti v New Yorku, ostali sva v stikih in ko se je pojavila priložnost za sodelovanje, sem brez pomisleka prišla. Če se ukvarjaš z umetnostjo, imaš možnost sodelovati z izjemnimi ljudmi.
Koncept Karmine Šilec je delo s tako imenovanimi belimi glasovi, vi verjetno pričakujete šolane oziroma že kar profesionalne plesalke.
Načeloma res pričakujem, da imajo osnovno plesno izobrazbo in nekaj izkušenj. Tukaj se zavedam, da gre za članice zbora, ki zasledujejo celovito performersko izkušnjo, vendar niso plesalke. A meni je še bolj pomembna fizična inteligenca ter zmožnost fizične artikulacije, in dekleta so tukaj na zelo visokem nivoju. Pravzaprav je zame še večji izziv, če moram koreografijo prilagajati najrazličnejšim fizionomijam in sposobnostim, pravzaprav je vsak gib posameznika po svoje fascinanten in zgovoren, roke oziroma prsti in dlani so zelo pomembni, pravzaprav pri vsakem najprej pogledam njegove roke.
Na takšen način je lahko rezultat še bolj zanimiv, kot pa če imate opraviti s profesionalno plesno ekipo. Nenazadnje pa je potrebno pri vsakem delu ohraniti tudi nekaj spontanosti in poigravanja, če zadeve preforsiraš, ponavadi izplen ni optimalen, pa četudi vse teče natančno kot ura. In čeprav morda to ni ravno imanentno koreografu, sem prav tako kot s telesom fascinirana z obrazi. Obrazna mimika je eden od detajlov, ki se mu v predstavah zelo intenzivno posvečam. Že samo z očmi je mogoče neizmerno veliko povedati.
V Evropi pogosto nekoliko z zadržkom obravnavamo umetniške dosežke v ZDA, vendar imate vi tudi najvišje nagrade iz Stuttgarta, ki velja za nekakšno neformalno svetovno prestolnico plesa?
Res mi to veliko pomeni, poleg nagrad za plesne projekte sem še skoraj bolj počaščena, da so me kasneje v Stuttgartu povabili tudi v žirijo, kjer sem sedela v družbi samih slavnih koreografov in plesalcev. Priznam, to je zelo dober občutek, Evropa je kul.
