Široki nasmeh Poldeta Bibiča

Monografija o vrhunskem igralcu slovenskega gledališča, filma, televizije in radia.

Objavljeno
30. maj 2013 19.28
Igor Bratož, kultura
Igor Bratož, kultura

Druga v nizu monografij SNG Drama je posvečena Poldetu Bibiču, »igralcu z veliko začetnico«, kot je na današnjipredstavitvi omenil ravnatelj Drame Igor Samobor. Knjiga prinaša vpoglede v igralčev raznoliki opus, niz fotografij in natančen seznam vseh Bibičevih vlog.

Igralec in pisec

Monografija o vrhunskem igralcu slovenskega gledališča, filma, televizije in radia, ki jo je uredila dramaturginja Mojca Kranjc, se razlikuje od lanske, posvečene Mileni Zupančič, saj ne prinaša igralčevega pisanja, morebitnih spominskih zapisov, govorov, pisem in podobnega. Za to pravzaprav niti ni potrebe, Polde Bibič (1933–2012) je avtor niza knjig o gledališču in svojem času, tu so odmevna dela Igralec, Pravljičar, Soigralci, Prispevki, Soigralke, Izgon, Spominjarije. Leto pred smrtjo je o svojem pisanju povedal, da se je za akademijo pravzaprav odločil zato, da bi imel dovolj časa za pisanje, saj se mu je zdelo, da bo bolj slab igralec in precej boljši pisec. Aleš Berger, njegov urednik in le enkrat dramaturg predstave, v kateri je Bibič igral, je navrgel njegovo razlikovanje: Bibič ni želel, da bi ga imenovali pisatelj, o sebi je raje govoril, da je preprosto »pisec«.

Igralčev ustvarjalni opus je urednica z željo predstaviti karseda celovit pogled na umetniško osebnost Poldeta Bibiča razdelila na šest tematskih središč – igranje v gledališču, umetniška beseda, igranje na filmu, pedagoško delo, vodenje repertoarnega gledališča in pisateljevanje – in za vsakega našla ustrezno pero. O tem je zapisala, da je privilegij izbranih avtorjev, Vasje Predana, Saše Pavček, Marcela Štefančiča, jr., Aleša Valiča, Borisa A. Novaka in Aleša Bergerja, to, »da so bili z Bibičem kar najtesneje delovno povezani: bodisi kot kritiški sopotniki bodisi kot njegovi študenti, kolegi in uredniki.«

Nad 150 vlog

V knjigi, ki jo je decentno oblikoval Prešernov nagrajenec Matjaž Vipotnik, so torej zapisi o umetniškem početju »lastnika enega najbolj širokih nasmehov, kar smo jih videli«, kot je včeraj povedal Igor Samobor, igralca, ki je javnosti ostal v spominu kot Janez v Cvetju v jeseni, Žašler v Vdovstvu Katarine Žašler, Bedanec v Kekčevih ukanah, Trubar v Heretiku, Malek v filmu Moj ata, socialistični kulak, sam pa je bil najbolj ponosen na Volodjo v Jančarjevem Velikem briljantnem valčku in Jožefom Petkovškom v Klopčičevem televizijskem filmu Nori malar. Vasja Predan v svoji »spominski vinjeti nepozabnemu igralcu Poldetu Bibiču« Antihamletovski Hamlet opozarja, da ostaja igralec v spominu spremljevalcev njegovega umetniškega opusa kot »predvsem imeniten odrski ustvarjalec, zadnjih petdeset let zagotovo eden izmed nesporno najmarkantnejših slovenskih dramskih igralcev v vseh uprizoritvenih medijih: v gledališču, filmu, na radiu in televiziji. A že tu je treba brž pristaviti: največ nepozabnih in njemu očitno najljubših igralskih kreacij – nad sto petdeset vlog – je ustvaril v gledališčih.«

O glasu »sejalca besed« je Bibičeva učenka in pozneje kolegica Saša Pavček v spisu Med poetom in svetom zapisala, da je v zadnjih zvočnih zapisih umetniške besede Poldeta Bibiča »čutiti predvsem večjo jasnost, večji poudarek na smislu, manj je stavil na vsepreplavljajočo emocijo, ki bi lahko zameglila osnovno pripoved. Bolj je čist, vse odvečno je odstranjeno in poetov glas je zato močnejši, govorčeva osebna izpoved (...) preprosto je, kakršna je. Takšna kot govorec sam. Ostaja samo glas in v njem je cel človek – to je vse.«

Vzgojitelj mladih

Marcel Štefančič, jr., v besedilu Trenutki odločitve ugotavlja, da je bil leta 1967, ko je od štirih posnetih slovenskih filmov igral kar v treh, Bibič »ime nečesa novega.« Obraz novega vala in črnega vala. Obraz filmov, ki so bili prepojeni s cinefilijo, in filmov, ki so bili prepojeni z družbeno kritiko.« Aleš Valič obnavlja spomin na vse tisto, kar je študentom dramske igre dal profesor Bibič, čigar opis delovnega mesta je bil jedrnat: »vzgaja igralce«. Boris A. Novak, nekdaj Dramim dramaturg, se spominja Bibiča kot ravnatelja Drame, ki je dokazal, da je mogoče biti »velik igralec in dober gledališki ravnatelj«, Aleš Berger pa razgrinja utrinke o opusu igralčevih sedmih »dokumentarno-pričevanjskih in osebnoizpovednih knjig«.