Tiskane izdaje
Njeni prvi spomini na petje so segali v peto leto starosti, ko so jo postavili na stol in rekli: Ondina, pojčkaj. In je pela. Najprej doma, v naslednjih desetletjih pa tako rekoč vseh velikih evropskih odrih, neizbrisen pečat pa je pustila v ljubljanski in seveda predvsem v mariborski operni hiši.
Leta 1924 rojena Ondina Otta je prve pevske lekcije v rodnem Trstu dobila od pedagogov Luigija Toffola in Valda Medicusa. Leta 1946 je tam zmagala na pevskem tekmovanju, sledilo je vabilo v Ljubljano, kamor jo je povabil dirigent Danilo Švara, kjer je debitirala kot Rozina v Seviljskem brivcu.
Kot se je spominjala, je takrat znala le nekaj besed slovensko, prav tako je bila samokritična do svojih začetkov, češ da takrat nista bila tako pomembna preciznost in pefekcionizem, kdaj je šlo tudi kaj narobe, vendar je bil povojni čas lačen kulture in razvedrila, zato je morebitne pevske pomankljivosti nadomestil izjemen entuziazem.
Vendar je kmalu dosegla tudi interpretacijsko popolnost, leta 1951 je zmagala na pevskem tekmovanju v Laussani, kar ji je odprlo pot na mednarodne odre. Preselila se je v Milano, kjer je okriljem agencije Ansaloni pela na številnih evropskih opernih odrih, v okviru turneje milanske Scale je nastopila tudi na turnejah po afriških državah ter v Egiptu in Libanonu, med drugimi slavnimi pevci tedanjega časa pa je pela denimo tudi z Vladimirom Ruždjakom, Alfredom Kraussom, Joano Oncino in Ginom Bechijem.
Ves čas je sodelovala tudi z obema slovenskima opernima hišama, leta 1958 pa je na vabilo dirigenta Jakova Cipcija pristala, da v Mariboru ostane dlje časa. Poleg številnih pevskih angažmajev je bila za dokončno selitev v Maribor »usodna« tudi ljubezen z igralcem mariborske Drame Janezom Klasincem. In Ondina Otta je postala Ondina Otta Klasinc.
Študij je nadaljevala na ljubljanski akademiji za glasbo, kjer je po diplomi opravila še specializacijo iz solopetja. Do leta 1972 je bila prvakinja mariborske Opere, nato pa se je posvetila pedagoškemu delu, saj je poučevala na Akademiji za glasbo v Ljubljani in Pedagoški fakulteti v Mariboru ter v mariborski Operi, po njej so poimenovali tudi mednarodno tekmovanje mladih opernih pevcev.
V svoji karieri je odpela 67 vlog v 60 operah, samo Traviato je denimo odpela kar tristokrat, bolj kot kvantiteta pa je seveda pomembna kvaliteta, saj je prejemnica številnih nagrad. Med drugimi nagrade Prešernovega sklada, Glazerjeve nagrade za življenjsko delo in pred petimi leti tudi Bettetove nagrade, za nastop na tekmovanju pesmi in popevk v Benetkah pa je, denimo, prejela tudi zlatega beneškega leva.
Poleg izjemnih pevskih dosežkov se je poskusila tudi v operni režiji, v Kreftovih Kranjskih komedijantih pa je nastopila tudi kot igralka in za svoj dramski debut dobila nagrado združenja dramskih umetnikov Slovenije.
Vsestranska umetnica, ki je umrla v 92. letu starosti, je imela tudi naziv ambasadorke SNG Maribor, predvsem pa je bila izjemna ambasadorka operne glasbe. Kot je dejala v enem od intervjujev, se popularna glasba nenehno spreminja, opera pa ostaja stalnica. »Več jo poslušaš, bolj jo vzljubiš«, je poudarila.
Opera ima po njenem mnenju številne nepogrešljive dimenzije, na eni strani so to glasbene, pevske in dramske kvalitete, pa vzpodbuda za čustven odziv in intelektualno refleksijo, predvsem pa ima sposobnost za sicer kratek čas izvajalca in seveda tudi občinstvo popeljati v drugačen, sanjski svet. »Tisti večer si nekje drugje«.
