Tiskane izdaje
Drama kontroverznega umetnika Jeana Geneta Služkinji iz leta 1947, ki jo bodo jutri premierno uprizorili v Slovenskem mladinskem gledališču (SMG), velja za večplastno in odprto, zato je priljubljena med gledališčniki po svetu in odprta za raznolike uprizoritve. Kje so torej ključni poudarki nove uprizoritve Služkinj?
Drama Služkinji je prvo uprizorjeno delo pisatelja, dramatika, esejista, pesnika in družbenega aktivista Jeana Geneta, ki danes uživa sloves tako rekoč modernega klasika.
Zločinska estetika
Sina prostitutke, ki je odraščal pri rejnikih in v sirotišnicah, so v rani mladosti po krivem obtožili kraje. Geneta je kriva obtožba napeljala k temu, da je ustregel stigmi kriminalca in dejansko začel krasti ter se nasploh zapisal zločinu. Izvajal je majhne tatvine, se prostituiral itd. V tej odločitvi odseva specifična etična pozicija, ki kaže na avtorjevo nezaupanje v družbo in moralne kode, ki jo omogočajo. Zločin – četudi kot zgolj majhne tatvine – je bil zanj obenem najvišja oblika lepote.
Kultni status, pa tudi pomilostitev prestajanja zaporne kazni, je Genet dosegel po zaslugi filozofa Jean-Paula Sartra, ki je tega umetnika kanoniziral v tekstu Sveti Genet – igralec in mučenik. Bil je tudi priljubljen predmet obravnav drugih teoretikov, njegovo delo je, denimo, analiziral Jacques Derrida v delu Glas.
Genetov opus do določene mere odseva njegovo etično držo, a – kot opozarjajo številni – so zanj značilni zagonetnost, spogledovanje s teatrom absurda artaudovskega in Ionescovega tipa.
Svet služkinj
To velja tudi za dramo Služkinji, ki se odvija na več ravneh in je prav po zaslugi kompleksne strukture verjetno doživela toliko in tako različne uprizoritve. Bila je svojevrsten fenomen v New Yorku, natančneje, ena najuspešnejših offbroadwayskih predstav, in je doživela več kot tisoč ponovitev. Nedavno so kritiško zelo dobro ocenjeni Služkinji uprizorili v avstralskem Sydney Theatre Company v zvezdniški zasedbi; v glavnih vlogah sta zaigrali Cate Blanchett in Isabelle Huppert.
Slovenske različice
Vinko Möderndorfer, režiser najnovejše slovenske različice te predstave, poudarja, da velja to klasično delo evropskega gledališča uprizarjati, ko imaš dobre igralke. »Slovensko mladinsko gledališče ima odlične igralke,« pravi. V vlogah služkinj bosta zaigrali Daša Doberšek in Janja Majzelj, Olga Kacjan pa njuno gospodarico. Sicer smo v Sloveniji videli že več uprizoritev Služkinj. Leta 1996 je dramo režiral Matjaž Zupančič v Prešernovem gledališču Kranj, pred šestimi leti jo je v Mali drami postavil Diego De Brea.
Möderndorfer vidi aktualnost Služkinj na treh ravneh. Po njegovem gre za sijajno raziskavo medčloveških odnosov. »Pravzaprav je več kot zgolj raziskava, je vivisekcija teh odnosov.« Nadalje predstava tematizira problematiko družbenih razredov in, naposled, tudi problem upora.
V tokratni različici drame o služkinjah Claire in Solange, ki načrtujeta umor gospodarice, je poudarjen prav družbeni in politični moment, pravi dramaturg Blaž Lukan. Genetov tekst je bil napisan po resničnem dogodku, ko sta sestri Papin v tridesetih letih prejšnjega stoletja umorili gospodarico, dopušča raznolika branja. Lukan, denimo, izpostavlja preplet iskrenosti, igre in poezije – in omogoča raznolike režijske interpretacije. Zametek razredne razlike in posledično razrednega boja je očiten že v antagonističnem razmerju med gospodarico in služkinjama. Razplet tega »boja« pri Genetu spet ni enoznačen ali premočrten.
V središču slovenske predstave je »nemogoči upor«, pojasnjuje Lukan. Upor je modus preživetja, življenjski imperativ, a – tragično – ne more uspeti. Socialni kontekst, družbeni in psihološki pogoji, v katerih se odvija, namreč strukturno onemogočajo njegov uspeh, pravi dramaturg.
Gledališče s samorefleksijo
Pomemben element predstave je tudi avtorefleksija delovanja gledališkega mehanizma. Služkinji namreč neprestano menjavata vloge. Claire se preobleče v gospodarico, Solange igra vlogo njene obscene in oblastne služkinje, obe se postavljata tudi v vlogo druga druge.
Menjavanje vlog, natikanje in snemanje realnih in družbenih mask, je sicer značilno za Genetov teater nasploh in ostaja tisti element, ki še vedno privlači režiserje in vselej zahteva novo interpretacijo.
