Sneguljčica: izziv za režiserja in gledališki ansambel

Premiera v SLG Celje: Klasika bratov Grimm bo danes oživela z bogato kostumografijo in avtorsko glasbo.

Objavljeno
03. oktober 2014 17.32
Špela Kuralt, Celje
Špela Kuralt, Celje
Celje – Celjski teater nadaljuje s tradicijo bogatih otroških predstav, ki jim vsako leto dodajo novo. Lanska predstava Pika Nogavička je na letošnjem Pikinem festivalu dobila nagrado zlata pika za najboljšo otroško predstavo, upravnica SLG Celje Tina Kosi je prepričana, da bo uspešna tudi Sneguljčica.

Sneguljčica, pravljica vseh pravljic, kot se je izrazil režiser Andrej Jus, je bila za vse poseben izziv. Gre namreč za pravljico, ki jo poznajo vsi, hkrati pa se je v spomin vtisnila Disneyjeva ikonografija iz risanke iz leta 1937. Delno je tej kostumografiji sledila tudi kostumografinja Mateja Benedetti.

Kostumi so zelo bogati, lepi pa so vsi trije ženski liki v predstavi: Sneguljčica (Minca Lorenci), mačeha (Jagoda) in služabnica Alfonzija (Manca Ogorevc), ki so jo kot naratorko vključili v predstavo. Režiser Andrej Jus je pred današnjo premiero dejal, da je svoj fokus usmeril drugam kot brata Grimm: »Najbolj so mi bili zanimivi palčki. Kot slišimo ime palček, si predstavljamo škrate z rdečimi kapami in krampi, ker nam jih je ikonografija Disneyja tako predstavila.

Nima pa to zveze z zgodbo Grimma. Razmišljal sem, ta velika ženska, no, 16-letno dekle, pride v duplino in najde tam za eno roko velika bitja, ki ji pomagajo, da pri njih prenoči. Ona je pošast, velikan za njih. V bistvu pa je ona tista, ki je ranljiva in ji morajo palčki pomagati.«

Kaj je bil največji izziv pri režiji otroške klasike, ki jo res vsi poznamo?

Najbolj me je zanimalo, kako pokazati palčke. Takoj, ko imajo palčki človeške atribute, se mi je zdelo, da gremo v napačno smer. Potem sem si jih predstavljal kot neke majhne živali, ki delujejo druga z drugo in imajo v tem primeru tudi človeške lastnosti. Bistveno zanje je, da so zastali v nekem infantilnem obdobju, v obdobju predseksualnosti, medtem ko je tisti svet, od koder prihaja Sneguljčica, seksualen svet, ki jo je izvrgel.

Svet palčkov je izrazito aseksualen svet, kar pa je težko prikazati, če so to ljudje z bradami. Vsi so moški in ko začnejo božati Sneguljčico, lahko gledalec arhetipsko, četudi je star pet let in še ni v puberteti, začuti seksualne tendence. Kako to čim bolj ubiti, kako čim bolj ujeti svet nežne psihologije, je bil zame največji izziv pri tej predstavi.

Sneguljčica je povsem drugačna, pravite.

Ona je opozicija temu. Po svoje je zelo brezzvezen lik. Je zelo dolgočasna punca, ki ima polno rit vsega, očeta ni nikoli doma, ker hodi okrog – takoj, ko je mama umrla, si je našel drugo in očitno si je že spet drugo našel, saj od tod izvira strah mačehe, katera je najlepša. Čuti namreč, da izgublja moža. Hkrati ima doma punčko, ki ni njena, ona nima otrok z možem, kar je spet dodatna frustracija. V predstavi o tem ne govorimo, sem pa o tem razmišljal.

Sneguljčica je tam samo neka dobra punca, ki jo izvržejo, gre k palčkom in čaka, da pride princ. Če je kaj bolj dolgočasnega! Sneguljčico je treba narediti, da ima nek smisel, da otroci vendarle nekaj potegnejo, da publika dobi nek miselni izkupiček. Če je to samo neka zelo dobra punčka, ki čaka, da jo bo nekdo rešil iz stiske, mislim, da je to napačna informacija. Da delamo škodo ljudem.

Kaj želite torej pokazati?

Da Sneguljčica ni zgolj dekle, ki čaka na veliko ljubezen, ampak želi doseči tudi prijateljstvo s palčki. Recimo, Godrnjač pravi, da naj jo vržejo ven iz dupline. Potem pa ona pravi, da jim bo pomagala, čeprav je razvajenka, ki nič ne zna in ko pomaga, vse pokvari. Se pa v tem trudu pokaže, da pride srečni konec, ki smo ga malo ironizirali. Princa smo nalašč predstavili malo karikiranega.

Želja teatra je bila, da sledimo besedilu, vendar pa sem želel, da če bo že tak konec, da bomo to storili na kičast način, da bo otrok začutil, da je to malo narejeno. Tudi naratorka skomigne z rameni, ko reče, da sta živela srečno do konca svojih dni. S tem nakaže, da gre zgolj za frazo, v resničnem življenju pa tega ni.

Igralci so povedali, da je bila predstava zanje velik izziv, posebej za palčke, ki morajo delovati kot eden.

Ansambel zelo dobro poznam, to je že moja četrta predstava v Celju. Ko sem izvedel, da bom delal s tako veliko igralci, sem vedel, da ne bo preprosto. Bal sem se nepripravljenosti do dela, da ne bo prave discipline, kar se je izkazalo za nepotreben strah.

Presenečen sem bil nad kakovostjo dela, ki pa terja veliko koncentracijo. Kljub temu, da smo delali pridno, ubrano, bodo stvari, ki smo jih delali, izgledale zelo preprosto. Recimo, palčki pridejo in vsi hkrati pogledajo v levo, vdihnejo, izdihnejo, potem pa gredo vsi v vrsti. To sem povedal v 10 sekundah, odigrali bodo v 15 sekundah, vadili pa smo nekaj dni.

Pa ne zato, ker bi bili slabi igralci. Igra je zahtevna, ker ima vsak palček svoj karakter, skupaj pa morajo biti enotni, torej morajo palčki znotraj enotnosti reagirati unikatno, po svoje. To je vzelo res veliko časa. Čeprav sem zelo zadovoljen z izkupičkom, imamo še osem vaj in vidim, da bo vsaka vaja prav prišla, da bomo te stvari še izpilili, obrusili, kot palčki brusijo svoje kristale.