Tiskane izdaje
Neja Kos, psihologinja, plesna kritičarka in publicistka je letošnja prejemnica nagrade Ksenije Hribar za življenjsko delo, ki jo podeljuje Društvo za sodobni ples. Nagrado, ki jo je prejela v okviru festivala Gibanica, si je prislužila kot pedagoginja in samostojna strokovna svetovalka za ples na Javnem skladu za kulturne dejavnosti (JSKD) in predhodniku te institucije, ki je odločilno prispevala k razvoju sodobnega plesa pri nas.
Šolali ste se pri znanih pionirkah sodobnega plesa pri nas, izkušnje pa imate tudi s tujimi koreografi. Kaj so te izkušnje pomenile za vas?
V gimnaziji sem slišala za Meto Vidmar, eno utemeljiteljic sodobnega plesa in njeno privatno šolo. Z Živo Kraigher pa sem začela resno delati po končani gimnaziji. Njena šola sicer ni bila uradno priznana, a smo se pri njej resno učili predvsem sodobno tehniko po Meti Vidmar, učenki Mary Wigman, predstavnice nemškega plesnega ekspresionizma, in pripravljali nastope ter predstave. Dolgo časa je bil to edini vir našega plesnega znanja, vendar se je Živa Kraigher kasneje izobraževala tudi v tujini in nam iz Pariza prinesla prvine ameriške tehnike Marthe Graham. Tehniko, ustvarjalne pristope in duh Mary Wigman smo od blizu spoznavali tudi prek njene zadnje diplomantke Lojzke Žerdin. V sedemdesetih letih smo se začeli osamosvajati, pri čemer nas je pri ustanovitvi našega Studia za svobodni ples Ljubljana Kraigherjeva podpirala. Osnovna izhodišča, poglede na sodobni na ples ter smernice, kako naj bi se ta pri nas razvijal v prihodnje, smo dobili pri njej.
Po petih letih poučevanja plesne vzgoje in psihologije na Srednji vzgojiteljski šoli sem se zaposlila na Zvezi kulturnih organizacij Slovenije (ZKOS, današnji JSKD), kjer so hoteli poleg tradicionalnih oblik ljubiteljstva razvijati še kaj novega, na primer: film, video, pa tudi sodobni ples. Prosili so me, naj se tega izziva lotim. Zdelo se mi je dobro, da lahko nekaj naredim za stvar, nisem pa si predstavljala, da bo to vključevalo veliko stresnega, organizacijskega dela. Studio za sodobni ples je sčasoma nehal delovati, ker smo morali preživeti - problem, ki tare sodobne plesalce še danes. Skoraj nihče, ki deluje na tej sceni, ni zaposlen, oziroma so »samozaposleni«, kar prinaša vrsto problemov, sploh ker je vsako leto za ta ples vse manj denarja.
Kakšne pa so vaše izkušnje s tujino?
Živa Kraigher nas je zelo spodbujala, da naj pridobimo čim več znanja, tako da se je moja generacija poskušala čim bolj izobraževati na različnih plesnih seminarjih v tedanji Jugoslaviji in v tujini. V 70. letih se je Jugoslavija zelo odprla, imeli smo dostop do plošč, knjig, lahko smo hodili po svetu. Vseskozi smo se neupravičeno soočali s pripombami na račun ljubiteljstva, ki naj bi »oviralo« profesionalizem. Zgrešeno! Koncept, ki sem ga zastavila, je nasprotno izhajal iz gradnje tako imenovane plesne piramide: ljubiteljstvo je njena široka baza, ki se oži proti vrhu do profesionalnega plesa. Pri tem je bilo (in je še) pomembno izobraževanje. Organizirali smo različne oblike neformalnega plesnega izobraževanja, kjer so se mladi seznanjali s ključnimi sodobnimi tehnikami, tudi z jazzovsko, pa z jogo, tai-čijem, indijskim klasičnim plesom, capoeiro itd. kot tudi s pristopi k ustvarjanju (kompoziciji). Uspela sem pritegniti dobre pedagoge iz tujine, kasneje pa so tam poučevali tudi naši plesalci, ki so se izobraževali v tujini. V vseh teh desetletjih se je sodobni ples v okviru ZKOS in JSKD od sprva dveh razširil na približno 120 delujočih skupin danes. Ideja piramide se je pričela uresničevati s Ksenijo Hribar in Plesnim teatrom Ljubljana v 80-ih letih, ki pa je danes predvsem platforma za organizacijo in predstavitev izbranih plesnih dogodkov in predstav. Cilj naše zastavitve je bil že od začetka pomagati talentiranim, da bi napredovali in se profesionalizirali. V Sloveniji, kot je zanjo značilno, je dolgo vladal razkol med baletom in sodobnim plesom, ki so mu, kot rečeno, lepili oznako amaterizma. Danes z veseljem ugotovljam, da takšnega antagonizma ni več čutiti, saj se obe zvrsti in prepletata in spajata v različne nove oblike.
Danes veliko kritik leti na slovensko kulturno politiko, predvsem na njen odnos do sodobnega plesa. Teza je, da je Slovenija na ravni plesne baze zelo razvita, pri profesionalcih pa zmanjka denarja in infrastrukture.
Seveda, saj je ustvarjanje na profesionalni ravni povezano z znatno višjimi stroški. V ljubiteljstvu se vendarle da »štrikati« z manjšimi sredstvi, zalomi pa se, ko moraš živeti od plesa.
Kako bi po vašem veljalo urediti plesno politiko?
Kakovostni sodobni ples bi bilo treba bolje finančno podpreti. Opažam pa, da je kljub podhranjenosti ta scena izredno vitalna, lahko bi govorili celo o hiperprodukciji! Nastaja vrsta majhnih projektov z malo nastopajočimi, za malo denarja. Na sporedu so večinoma le nekajkrat, saj ni denarja za gostovanja. Ustvarjalci se skušajo preriniti na razpisih, tisti, ki so sprejeti, pa dobijo le drobtinice. Res pa je, da bi veljalo razmisliti, zakaj je tako malo presežkov. V ospredju so hibridni projekti, ki ples prepletajo z raznimi performativnimi praksami, kar je sicer v redu, če ples obdrži svojo avtonomijo. Moti me tudi, da nekateri ustvarjalci enačijo ustvarjalni proces s predstavo. Vemo, kaj je delavnica - tj. nabiranje materiala za predstavo - in ne sama predstava.
Ustvarjalci bi morda rekli, da je to prav zaradi pomanjkanja denarja, ker so prisiljeni k nenehnemu produciranju projektov, saj jim zgolj to omogoča prijavo na razpise.
To je gotovo res, se pa bojim, da gre včasih skorajda za nekakšen stereotip - mislijo pač, da je to »in«. Nočem seveda kar počez kritizirati, vendar pa se mi zdi, da se izgublja to, za kar pri plesu gre. Ples je izražanje človeka z gibi, je organizacija giba v času in prostoru z estetskih sporočilom. Video, govor, igra so lahko dopolnila, ki pa naj ne bi potiskala »čisti! ples v ozadje, ali ga celo nadomeščala.
Koliko pa spremljate delo Kovača En-knapa v Španskih borcih?
Kovač je tudi odličen kulturni menedžer. En-Knap je organiziran kot prava profesionalna skupina, Kovačev umetniški stil je specifičen, zadnje čase pa se vse bolj osredotoča na ples kot ples. Naj v tej zvezi omenim še Rosano Hribar in Gregorja Luštka, ki sta samosvoj fenomen glede poznavanja, inventivnosti in uresničevanja plesa kot plesa. Španski borci so pod zavzetim vodstvom direktorja Kovača postali domicil za ples. Ostali, ki so na isti kakovostni (profesionalni) ravni, so organizirani kot zavodi, denimo Flota Matjaža Fariča, Fourklor Branka Potočana - če naj ne naštevam ostalih, ki prav tako sodijo v špico. Vse te generacije so šle skozi naše plesno izobraževalne oblike in skozi mojo pisarno. Mnogim sem v okviru možnosti; ne finančno, pač pa z informacijami, nasveti, priporočili, prošnjami in poznanstvi pomagala, da so šli študirat v tujino in danes poučujejo in delujejo doma.
Starejšim so ostali v spominu Dnevi plesa v Cankarjevem domu in kasneje državne revije Sredi prostora v drugih slovenskih mestih. Oboje je preraslo v festival Živa, posvečen izbranim dosežkom plesne ustvarjalnosti mladih, ki že nekaj let domuje v Španskih borcih. Omenim naj še Opus 1 - plesna miniatura - tekmovanje mladih plesnih ustvarjalcev ki sem ga pred 25 leti zasnovala po načelih nemškega modernega plesa. Gre za t.i. avtorski ples, kjer plesalec dobi temo, si zamisli idejo, jo koreografsko izpelje in z njo nastopi, odvija se v treh kategorijah: od otrok do starejših mladih. Delo je samostojno, vendar ga morajo mentorji z občutkom spremljati in spodbujati. Tako razumljena vloga mentorja oziroma vodje skupine je ključna, saj se še vedno dogaja, da delajo koreografijo za nastope izključno učitelji in ne spodbujajo ustvarjalnosti. Opus 1 se je danes razvil v državno tekmovanje s sklepno prireditvijo na mednarodni ravni in je vir izvirnih stvaritev ter odkrivanja talentov.
Na sodobno plesni sceni pri nas se mi zdi zanimivo, da jo je vzpostavila plejada močnih žensk. Glede na to, da se pogovarjava okoli dneva žena, me zanima, čemu pripisujete to dejstvo?
Nekega dokončnega odgovora nimam. Dejstvo je, da v ljubiteljskem plesu prevladujejo dekleta in ženske, le poredko se tam znajde kakšen fant. Zanimivo je, da ljudsko plesno izročilo te delitve ne pozna: plešeta enakovredno oba spola, v naši kulturi pa še vedno vlada predsodek, da ples ni primeren za fante oziroma moške; v podtekstu tudi z namigi na homoseksualnost. Iz neke starejše ameriške študije o deležu homoseksualnosti v baletu in plesu sledi, da ti predsodki ne držijo, saj je odstotek homoseksualnosti najvišji v vojski, zaporih, internatih in v podobnih okoljih, v katerih sta spola umetno ločena. Šele na četrtem mestu je svet »show businessa«, teatra, baleta in plesa. Predsodkov je z demokratizacijo danes manj in delež moških se vendarle tudi v naših plesnih skupinah veča. Med vodilnimi svetovnimi koreografi velikih ansamblov se zdi, prevladujejo moški. Tu moram opozoriti na fenomenalne mednarodne uspehe našega Edwarda Cluga. V mariborskem baletu je naredil čudež, je izjemen ustvarjalec, ki balet razume na sodoben način. Pred kratkim ga je Bolšoj teater nominiral za najprestižnejšo nagrado Benois de la Danse, za koerografa leta. Vendar v svetu in tudi pri nas ne manjka pomembnih koreografinj.
Koliko spremljate plesne festivale, kot je Gibanica?
Prej sem morala spremljati vse, danes pa si ogledam vse pomembnejše dogodke. Cankarjevemu domu moram dati priznanje, da je v vseh teh letih gostil vrsto pomembnih skupin plesnega »mainstreama«, od baleta do sodobnega plesa. Tako da smo glede tega kar dobro informirani. Nedavno smo lahko videli Sankai Juku - skupino plesa buto, kmalu se nam obeta veliki Bill T. Jones.
Sami ste precej pisali o plesu. Ne le kritik, tudi knjižico Ples od kod in kam in nekaj drugih publikacij. Za razvoj neke plesne scene je pomembno, kako odmeva v medijih. Kako torej ocenjujete situacijo pri nas, kar zadeva kritiko, plesne strokovne literature ipd.
Založba Emanat na primer je izdala kar nekaj del (prevodov) o plesu, a manjka domačih avtorjev. Plesna kritika pa je problem predvsem zaradi krčenja prostora v dnevnih časopisih. Nasploh se prostor za kulturo v medijih krči, za ples pa še prav posebej. Ta je kljub napredku še vedno marginaliziran, žal neredko naletimo na mnenje, da lahko o plesni predstavi poroča tudi strokovno nepodkovana oseba. Kritiko strokovnjaka je namreč treba honorirati, denarja za to pa ni. Malo bolje je na radiu - tretji program Ars se kar potrudi glede plesa.
