Solzodajalska akcija Janeza Janše

Prav na to konotacijo Zidu objokovanja se med drugim navezuje istoimenska predstava oziroma solzodajalska akcija, kot jo imenuje režiser Janez Janša. Akcija, ki bo na sporedu v Novem mestu v koprodukciji­ Maske in Anton Podbevšek Teatra (premiera bo danes), zadeva problem joka med njegovo intimno in družbenokulturno rabo.

V prvi vrsti gre za raziskavo položaja joka, ki je vsaj v načelu v javnosti tabuiziran. Akcija ljudem omogoča priti v prostor, lakrimatorij, namenjen jokanju in zbiranju solz. V tem delu predeluje idejo trinajst let stare Janševe predstave Kabinet spominov, pri čemer koncept ostaja podoben, umetniška materializacija pa je drugačna. Koncept zajema prostore individualnega, kolektivnega in fiziološkega spomina. 
V prvem se obiskovalec lahko pred ogledalom razjoče nad svojim živ-ljenjem, v drugem se lahko razjoče nad kolektivnim življenjem. Če prostoroma, ki sta k joku spodbujala 
v prvem primeru z ogledalom, ki naj bi subjektu pomagalo najti tragično dimenzijo lastne eksistence, in v drugem s filmskim materialom, ne uspe razjokati človeka, je ta zrel za tretji prostor, v katerem ga 
v jok poženejo s pomočjo neškodljivih kemičnih stimulansov, na primer s čebulo. Jok lahko obiskovalci zbirajo v posebna, za nabiranje solz prilagojena očala.

Akcija je neke vrste totalni teater, v katerem posameznik zase odigra in konzumira »predstavo«, pravi Janša. Po Janševih besedah lahko to pozicijo gledalca navežemo na subjekt v neoliberalnem sistemu, ki postaja vse bolj samozadosten in ne potrebuje zunanje instance.

Drugi del predstave je povezan 
z Zidom objokovanja v Jeruzalemu. V Novem mestu bo zid iz ledenih blokov postavljen v javni prostor v zimski čas. Ideja je, da bi se ta zid dobesedno razjokal, in sicer 
z rastjo temperatur. Jokajoči zid je objekt, ki za nas odigra (vsaj za moške) tabu sodobne civilizacije, pravi Janša: »Zid se za nas razjoče in bo šel – podobno kot solze – v nič.« 
V tem režiser prepozna interpasivno instanco, na katero v skladu s teorijo Roberta Pfallerja delegiramo jok (kot se v humorističnih serijah namesto nas smeji posneto smejanje). Zid ni le objekt, ampak je po Janševih besedah tudi performer, saj se transformira v času.

Če en del solzodajalske akcije zadeva intimnost joka, soočenje subjekta z lastnimi solzami in (družbenimi) pogoji njihovega nastajanja, drugi del z novomeškim jokajočim zidom ustvari družbenokulturno institucijo, ki solze legitimno zbira namesto nas.