Tiskane izdaje
V Škofji Loki bodo danes teden po šestih letih vnovič uprizorili Škofjeloški pasijon z 800 sodelujočimi igralci in konjeniki, največjo gledališko predstavo na prostem v Sloveniji.
Spokorniška pasijonska procesija na prenosnih odrih se bo vila izpred nekdanje vojašnice na Partizanski cesti čez Kapucinski most do Kužnega znamenja na Mestnem trgu in nato naprej do treh prizorišč ter nazaj na Partizansko cesto. Do srede aprila bodo množični spektakel ponovili še sedemkat.
Škofjeloški pasijon je najstarejše ohranjeno dramsko besedilo v slovenščini in najstarejša ohranjena evropska režijska knjiga, edina iz baročnega obdobja. Besedilo je po predlogah starejših procesij v loškem narečju ob pomoči domačinov leta 1721 napisal kapucin Lovrenc Marušič oziroma oče Romuald, sestavlja pa ga 869 verzov in 13 podob.
V Škofji Loki so pasijon izvajali že v letih 1713 in 1715, Romualdov pa je bil prvič uprizorjen na veliki petek 11. aprila 1721. Pri njegovi izvedbi so sodelovali loški meščani in vaščani iz širše okolice. Izvirni rokopis hranijo v kapucinskem samostanu v Škofji Loki, faksimile pa si je mogoče ogledati v bližnji kapucinski knjižnici.
Kapucini, najmlajša veja manjših bratov Frančiška Asiškega, so že v preteklosti sloveli kot odlični spovedniki in pridigarji, najbolj znan med slovenskimi je zagotovo Janez Svetokriški. Spodbujali so uprizarjanje pasijonov, saj so z njimi vernike še bolj nazorno opozarjali na temelje vere.
Na veliki petek do leta 1767
Dr. Metod Benedik je nekakšen duhovni vodja Škofjeloškega pasijona. Je redni profesor za zgodovino Cerkve na Teološki fakulteti v Ljubljani, petnajst let je bil tudi predstojnik Kapucinskega samostana v Škofji Loki, zdaj pa sedem živi in dela v kapucinskem samostanu v Celju.
»Zapisa iz 1721. in 1722. leta pričata, da je pater Ferdinand, ki je imel takrat status rednega pridigarja v Škofji Loki, na veliki petek v kapucinski cerkvi najprej eno uro dolgo pridigo, temu je sledila spokorna pasijonska procesija ... Ta procesija, ki se je praviloma uprizarjala redno vsako leto enkrat na veliki petek do leta 1767, pa ima ozadje. Že sto let prej, bolj natančno 1613, so pasijon imeli v Ljubljani, in sicer so spokorniki na veliki petek nosili velike križe in se tudi bičali. In to procesijo je pričel pater Fortunat, ki se je s pasijonom seznanil v Pragi, » je navedel dr. Benedik.
Pasijon v prvem delu govori o hudobnem duhu, ki človeka zapelje v greh, v drugem o Kristusovem trpljenju, s katerim je človek odrešen. »Sporočilo pasijona, katerega enkratnost je v tem, da je zasnovan kot procesija in se v tem razlikuje od številnih drugih v Evropi, je jasno: spokorite se grehov in se spreobrnite. Seveda vsak gleda pasijonsko uprizoritev skozi svoje oči, jaz pa bi poudaril njegovo duhovno plat in aktualnost za sedanji čas. Delamo se, kot da ni greha, po drugi strani pa vsak dan slišimo in beremo o lažeh, korupciji in goljufijah; obrekuje se sto na uro. Če ne bi bilo grehov, bi bila Slovenija raj na zemlji,« meni dr. Benedik.
Na vprašanje, zakaj je goriški nadškof Mihael Attems leta 1768 prepovedal pasijonske procesije, je dr. Benedik odgovoril, da je po obisku krajev v nadškofiji, kamor je sodila tudi Škofja Loka, želel prenoviti cerkveno življenje. Stare baročne pobožnosti po nadškofovem mnenju niso bile več primerne za obdobje, ko so se vse bolj uveljavljale razsvetljenske ideje.
»Pri nekaterih shodih in romanjih so zaradi privlačnosti prilepili stvari, ki so mejile na praznoverje. Attems je krepko moderniziral cerkveno življenje. Nedavno umrli profesor gledališke zgodovine na AGRFT dr. Marko Marin je vedel povedati, da so bile procesije ukinjene zaradi nerednosti, predvsem ker da so igralci popivali po gostilnah. No, nekaj je bilo tudi na tem, vse pa zagotovo ni res ...« pojasnjuje dr. Benedik.
V Škofji Loki so v odrski različici pasijon uprizorili leta 1936, rekonstruiran Romualdov pasijon pa nato v letih 1999, 2000 in 2009. Prihajajoča predstava je pod režijsko taktirko Milana Goloba, vse niti projekta pa ima v rokah Matej Mohorič Peternelj. Naslednji bo uprizorjen ob 300-letnici, leta 2021.
Unescov seznam
Zaradi izvirnosti in pomena, bogastva jezika in samega obsega predstave je bil Škofjeloški pasijon julija 2012 razglašen za živo mojstrovino državnega pomena (v Registru žive kulturne dediščine ga vodijo pod evidenčno številko 2-00001). Lani novembra se je pokazalo, da vloga za Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine, na katerem je 314 vpisov, še ni povsem dodelana. Dopolnjeno vlogo bodo predvidoma oddali še letos, ocenjevanje pa bo naslednje leto.
Za vpis Škofjeloškega pasijona na Unescov reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva smo v Sloveniji s prijavo zamudili pet let, je prepričan eden od pobudnikov Alojzij Pavel Florjančič in tudi urednik serijske publikacije Pasijonski doneski, v kateri je doslej že več kot sto avtorjev z različnimi prispevki obogatilo pasijonsko izročilo.
Konvencija je bila sprejeta leta 2003 na konferenci Unesca v Parizu, veljati pa je začela leta 2006. Tisti, ki so se zgodaj postavili v vrsto, niso imeli toliko težav; na primer Hrvaška, ki ima sprejetih že 13 vpisanih vsebin na Unescov seznam, od čipk, ljudskega petja, lecta, do prehrane in sinjske alke, med njimi tudi preprosto Procesijo za križem z otoka Krka.
»Slovenija s svojim primorskim, panonskim in alpskim prostorom ima vsaj toliko ali morda še več primerjalnih vsebin. Od državnih institucij nismo bili opozorjeni na Unescove dejavnosti. Ministrstvo za kulturo RS in Slovenski etnografski muzej sta spala. Šele leta 2006 smo sami začeli dregati v Ljubljano, ko smo Ločani vložili vlogo za razglasitev Škofjeloškega pasijona za spomenik državnega pomena ... Da smo bili na seznamu prvi, je bila slaba tolažba. Predpogoj je bil sicer dosežen, vendar smo prvi vlak zamudili. Za naslednje pa je vedno več prijavljenih potnikov. Pa še tokrat se nismo najbolje lotili dela. Nismo najbolje dojeli določenih stvari, zato so te postale pasti in nominacija ni bila uspešna,« pravi Alojz Pavel Florjančič.
Na zadnji skupni seji skupine za pripravo vloge na Unesco so se pogovarjali tudi o diskontinuiteti uprizarjanja pasijona in tudi o tem, kako utemeljiti, da tradicija pasijona ni bila izgubljena. »Pri tem smo ugotovili, da so se dejavnosti v zvezi s Loško spokorno procesijo na Veliki petek (t. i. Škofjeloški pasijon) po prepovedi koncem 18. stoletja nadaljevale kot procesija Križevega pota na Hribcu nad Puštalom. K cerkvici sv. Križa vodijo kapelice s postajami, velikim Križanim pred stopnicami in Božji grob v kripti. Poleg ustreznejših formulacij, ki jih bomo zapisali v novi vlogi, je to morda najbolj pomembna dopolnitev,« meni Alojz Pavel Florjančič.
