Tiskane izdaje
»Andrej Rozman - Roza je, čeprav nekoliko obrnjen vase in sramežljiv, predvsem igralec. Trenutno je prvi mož Rozinteatra, nekoč je bil glavni pogon uličnih gledališč Predrazpadom in Ana Monro. Poleg tega veliko piše. Nekateri ga razglašajo za največjega živečega slovenskega pesnika.
Ustvarja poezijo, drame, priredbe, scenarije, pravljice, popevke in prevaja. Velja za mojstra jezika, neutrudnega kovalca rim, jezikovnega antipurista, svobodnega interpreta klasične literature in dram. Njegova glavna orožja so igrivost, humor, subverzija in provokacija. V Mestnem gledališču ljubljanskem (MGL) bo 27. februarja premiera muzikala Lizistrata, za katerega je napisal libreto.
V njem se bojujejo Krasonci in Lepenci za Spodnjo Koprivo, ki je pravzaprav samo blatna njiva. Lizistrata, ki pozove ženske k spolni stavki, dokler moški ne dokončajo vojne, je v tej novi različici starogrške klasike televizijska voditeljica (igra jo Jette Ostan Vejrup).
Režija muzikala je zaupana Mateji Koležnik, glasbo je prispeval Coco Mosquito, sicer bolj poznan po tem, da je avtor glasbe, besedil in kitarist popularne hrvaške skupine Jinx.
Tartif, Namišljeni bolnik, Martin Krpan, Hamlet, Povodni mož, Hlapec Jernej, Vihar, Sen kresne noči, Živalska farma, Skopuh, zdaj Lizistrata ... Ali veste, koliko predelav klasičnih tekstov ste doslej naredili?
Pravzaprav ne vem. Vsaka predelava je zgodba zase, ne bi mogel vsega zmetati v isti koš. Nekateri teksti so samo prevedeni, drugi predelani, tretji napisani na novo. Molièra sem vedno najlaže predeloval, ker ima arhetipske karakterje, take, ki ostajajo enaki nekoč in danes, z Lizistrato pa sem se kar namučil. Je zapletena komedija, v njej nastopa ogromno oseb, vsebuje tudi veliko humorja, ki je časovno specifičen, vezan na antični čas. Moral sem si nekaj stvari izmisliti, da sem jo lahko navezal na sedanji čas.
Kaj mora tekst vsebovati, da vas pritegne?
Včasih se odločim za predelavo sam, včasih mi jo kdo predlaga, naroči. Ponavadi so to gledališča. Najbolj pomembno se mi zdi, da je tekst aktualen tudi danes. Lizistrato so mi predlagali v gledališču, nalogo pa sem sprejel, ker menim, da je vojna vedno aktualna stvar. Ko sem začenjal delo, je kazalo, da bo sirska vojna prešla v svetovno, potem se je obrnilo drugače.
Toda bolj kot na sirski spopad se v tekstu čuti aluzija na slovensko-hrvaški konflikt, ki k sreči ni prerasel v vojno ...
V tekstu sem uporabil spopad med dvema majhnima državama s fiktivnima imenoma, ki se bojujeta za neki majhen kraj. Lahko bi to bili Slovenija in Hrvaška, lahko v tem vidimo tudi ves balkanski konflikt.
Tako starega teksta – 2400 let – še niste obdelovali?
Od teatrskih res, sicer pa sem pred par leti obdeloval pesnitev Riba Faronika, ki je približno toliko stara kot Lizistrata ali pa nemara še starejša.
Ste čutili strahospoštovanje, ker ste obdelovali klasično antično delo?
Strahospoštovanja nikoli ne čutim, tudi če delam klasike, kot sta Shakespeare ali Aristofan.
Se počutite kot ikonoklast?
Niti ne, nimam namena, da bi rušil tekste ali se norčeval iz njih. Moj namen je prikazati, da so stvari še vedno take, kot jih prikazujejo ta dela, hkrati pa tudi malce drugačne. Kot rečeno, iščem aktualnosti – pri Tartuffu sem verskega blazneža spremenil v poslovnega, v Molièrovem Georgeu Dandinu, ki smo ga igrali z Ano Monro, je bilo plemstvo spremenjeno v komuniste in tako naprej.
Kdo je določil, da bo Lizistrata muzikal?
To so se odločili v gledališču. MGL je specializirano za ta žanr, trudijo se delati tudi domače muzikale. Oni so sestavili duet, v katerem sva jaz kot tekstopisec in Coco Mosquito kot avtor glasbe.
V čem se razlikujeta vaš in Aristofanov tekst?
Pri Aristofanu je bistven spopad med moškimi in ženskami, zelo opazna je tudi kritika moških, ki svojega posla, se pravi vojskovanja, ne obvladajo. Tako nesposobni so, da so jim ženske konkurenčne na tem področju. Jaz sem bolj izpostavil moško zanemarjanje žensk in otrok, ki se zgodi zaradi njihove obsedenosti z vojno. Pa nabiranje političnih točk na račun vojskovanja.
Sodobne interpretacije Lizistrate so pogosto feministične in pacifistične. Je tudi vaša taka?
Pacifistična je, a ne na prvo žogo. Delno tudi feministična. Menim, da so ženske bolj odgovorna bitja od moških in da bi bilo zelo dobro, če bi bilo več žensk na oblasti. Verjamem vanje. Seveda ne moremo vseh žensk tlačiti v isti koš, tudi njim se zgodi, da se na položaju, ki je narejen po moških čevljih, začnejo obnašati po moških manirah.
Zakaj ste glavno junakinjo spremenili v televizijsko voditeljico?
Moral sem razmišljati o tem, kako bi Lizistrata funkcionirala v sedanjem času. Ugotovil sem, da mora zavzeti javni prostor, tako kot ga je nekoč. In javni prostor so danes mediji. Mediji so pomembni tudi zato, ker so odgovorni za podpihovanje vojnih stališč. Potem so tu še povsem tehnični razlogi. Ker bo igra postavljena v gledališče, mora imeti malo prizorišč. Televizijski studio je v tem pogledu praktična izbira.
Koliko časa ste pisali libreto?
Dolgo. Lotil sem se ga lani januarja, konec februarja sem oddal gledališču prvo verzijo, saj sem vmes, kot je februarja običajno, imel kar nekaj nastopov. To verzijo smo z režiserko in glasbenikom še veliko obdelovali. Nekaj komadov sem napisal na glasbo, ki jo je Coco vnaprej napisal. Ob tem moram povedati, da sva se s Cocom bala drug drugega. Jaz njega zato, ker je izjemen pop glasbenik, ki tudi sam piše besedila, se pravi, da je vešč te umetnosti. Poleg tega je tu še jezikovna ovira. Slovensko sicer nekoliko zna, a vendarle prihaja iz hrvaškega prostora. Pol leta sem bil pod pritiskom paranoje, da nam ne bo uspelo. No, zdaj sem prepričan, da nam bo.
Lizistrato ste spisali v rimah. Nekoč ste potožili, da vam v slovenščini včasih zmanjkuje rim, da kakšno iščete tudi po več dni. Je bilo tudi to pot tako?
Res si včasih vzamem veliko časa, ko iščem pravo rimo. Slovenci smo pri rimah precej izbirčni, angleško govorečim je asonanca že skorajda dovolj, pri nas pa mora biti rima zelo natančna. Sam včasih iščem eksaktno rimo, včasih sem bolj sproščen. Bili so časi, ko sem si dokazoval, da sem sposoben sestaviti enajsterec, zdaj sem bolj razpuščen, dinamičen, svoboden. Bolj kot z rimami sem imel pri Lizistrati težave s karakterji, v originalu jih je več kot sto, jaz pa sem moral številko korenito skrčiti – na šestnajst.
Zakaj ste se tudi to pot odločili za pogovorni jezik, ki je že nekakšen vaš zaščitni znak?
Ne predstavljam si, v kakšnem drugem jeziku bi v gledališču sploh lahko govorili. To je edini živ, pristen jezik. Čas mi je naklonjen in vedno bolj se kaže, da je vztrajanje slovenskega jezikoslovja pri uporabi normiranega knjižnega jezika napačno. Najboljši primer so slovenski filmi, pri katerih je govorjenje v zborni slovenščini prava polomija. Večinska jezikovna slepota vlada zaradi naše kratke in majhne zgodovine, v kateri je določeno vlogo odigral tudi jezik. Moralo se je zgoditi, da se je jezik normiral, ampak vztrajanje pri tem v današnjem času je butanje z glavo v zid. Sčasoma se bo izkazalo, da je slovenščina močnejša od slovenistov in veliko širša.
Spremljate vaje? Imate občutek, da potekajo stvari tako, kot ste si jih zamislili?
Na začetku, ko so me še potrebovali, sem videl nekaj vaj, zdaj že nekaj časa ne. Menim, da super delajo in da bo nastala odlična predstava, spektakel, ki bo ljudem všeč. Je pa to zahteven projekt, vsi zelo garajo.
Februar je za vas nori čas, zelo ste razprodani, kajne?
Res, okoli osmega februarja sem vedno zelo razprodan, imam veliko predstav po šolah. Zgodilo se je že, da sem imel po štiri predstave na dan. Nisem vedel, ali bi peto preživel, še posebno ker sem nastopal pred dijaki, ki so zahtevno občinstvo. Tudi letos sem imel predstave po šolah v dopoldanskem času, zvečer pa še predstave Passion de Pressheren. Žled sem imel priložnost opazovati v živo, s ceste.
Se pravi, da takih ljudi, kot ste vi, pri nas primanjkuje, da bi jih potrebovali več.
Da, kaže, da res. K sreči je deželica majhna, tako da tudi sam nekako pokrijem teren.
