Tiskane izdaje
Med študijskimi programi vseh treh umetniških akademij pri nas je največ zanimanja za umetniške poklice s področij gledališke in radijske režije, dramske igre, filmske in televizijske režije na AGRFT.
Kljub majhnemu številu študentov in pozneje diplomantov so priložnosti za delo pogosto pogojene z majhnostjo slovenskega prostora. A mlada generacija bodočih diplomantov se zaveda, da sistema, v katerem so živeli njihovi starši, ni več.
Redna zaposlitev zanje ni nekaj samoumevnega, priložnosti za ustvarjanje vidijo drugje. Z umetniškim delovanjem bi radi vplivali na okolje, v katerem živijo, in kot prihodnji soustvarjalci slovenskega umetniškega prostora ne sprejemajo tega, da mora biti umetnost tržna, če hoče obstajati.
A kljub temu se na študij dramske igre vsako leto prijavi kar desetkrat več kandidatov, kot je vpisnih mest. V študijskem letu 2014/2015 se je za dvanajst razpisanih mest potegovalo 137 kandidatov, le petim pa je uspelo opraviti preizkus posebne nadarjenosti in dokazati ustrezne psihofizične sposobnosti. Podobno je na drugih smereh, število prijav je sicer nekoliko nižje, a še vedno dosega visok odstotek. Skupaj akademija letno sprejme le okoli dvajset študentov.
»Rad bi ustvarjal doma«
Žiga Divjak, študent četrtega letnika gledališke režije, se zaveda, da najverjetneje ne bo dobil redne zaposlitve. Izobraževanje bo nadaljeval na drugi stopnji, saj si želi ostati v akademskem prostoru, kjer lahko dela z ljudmi, ki si želijo ustvarjati. »Skozi študij sem lahko počel, kar me zanima, nisem imel občutka, da sem vpleten v pedagoške procese in samo izpolnjujem naloge, ampak sem ves čas ustvarjal in se skozi to učil.«
Čeprav pri nas praktično ni rednih zaposlitev za gledališke režiserje, ne razmišlja o delu v tujini. Ustvarjati si želi doma. »To je okolje, ki ga najbolj poznam in v njem najlažje detektiram specifične pojave, o katerih mislim, da jih moram komentirati, vplivati nanje in jih tako ali drugače spremeniti,« pojasnjuje Divjak, ki verjame, da se v slovenskem okolju da realizirati dobre ideje.
Prek projektov raziskuje svet okoli sebe in sproža razmislek o dogajanju v današnji družbi. Trenutno je sredi ustvarjanja tretjega avtorskega projekta Tik pred revolucijo: kako sem postal terorist. S predstavo si želi prikazati situacije, v katerih se danes znajdejo mnogi, in kako te producirajo ljudi, ki nimajo več kaj izgubiti.
Možnosti odhoda v tujino ne izključuje Iztok Drabik Jug, študent četrtega letnika dramske igre. Za študij na AGRFT se je odločil šele v zgodnjih tridesetih letih, pred tem je dvajset let igral v ljubiteljskem gledališču v Škofji Loki, kamor ga je povabil oče. Igralske izkušnje bi rad nabiral v državah nekdanje Jugoslavije, vseeno pa meni, da tujina za večino dramskih igralcev ni pretirano vabljiva. Z vstopom v akademski igralski prostor so sprejeti v slovensko igralsko okolje, kjer lahko iščejo priložnosti za ustvarjalno izražanje na različnih področjih.
»Delovnih mest zagotovo ni več, prej se krčijo, in zato je vedno manj služb in več pogodbenega dela, saj je to bolj poceni in ni zavezanosti na enega igralca,« trenutno stanje ocenjuje Drabik Jug, ki je skozi študij začutil, da je vsak nastop velika odgovornost. »Če sodeluješ na projektih samo zato, da boš delal, ne daš vsega od sebe. To je neodgovorno do celotne scene, gledališke, igralske in umetniške.«
Več priložnosti na svojem področju vidi Aljaž Bastič, študent tretjega letnika filmske in televizijske montaže. Zaradi multimedijske dobe, ki je prinesla tudi večje zanimanje za avdiovizualna dela, se mu odpira več priložnosti kot njegovim gledališkim in igralskim kolegom. Poklic montažerja po njegovem ponuja veliko priložnosti, pomembna je želja, pripravljenost in v končni fazi tudi talent. Vpisati se želi na podiplomski študij televizijske režije, vzporedno z akademijo pa obiskuje srednjo glasbeno šolo.
Usmeriti se želi v televizijsko režijo klasične glasbe, področje, ki je v Sloveniji precej nepokrito. »Moj cilj je, da bi ostal v Sloveniji in tukaj naredil, kar se da. Področje, na katerem si želim delati in trenutno ni preveč razvito, bi rad dvignil na višjo raven. To je kolektivni napor, ampak kolektivnost se začne pri posamezniku.«
K razvoju umetnosti bi rad prispeval tudi Žan Žveplan, študent tretjega letnika dramaturgije in scenskih umetnosti, ki si je od nekdaj želel delati s pisano besedo. Možnosti za redno zaposlitev v svoji stroki ne pričakuje, zato so s študentskimi kolegi ustanovili Društvo vsestranskih literarnih ustvarjalcev, v katerem delujejo in ustvarjajo samostojno. »Ugotovili smo, da je v Sloveniji priporočljivo, da si pravna oseba, saj se lahko tako prijavljaš na razpise in prejmeš določene finance za realizacijo projektov.« Z društvom si želijo predvsem prispevati k razvoju sodobnih scenskih umetnosti.
V povezavi s Slovenskim gledališkim inštitutom so realizirali projekt Inkubator VLU, namenjen razvijanju sodobne slovenske dramatike, ki je pomemben prispevek k razvoju raznolikosti ter kakovosti gledališke produkcije.
Kultura odseva
Žveplan vidi problem v krčenju sredstev, kar sili slovensko ustvarjalno okolje v vedno večjo komercializacijo in hiperprodukcijo, pri čemer je treba čim hitreje prodati čim več. Slabšo kakovost programa in produkcije opaža tudi Bastič. Po njegovem ima nacionalna televizija dober in kakovosten program, a preveč konkurira komercialnim televizijam.
S tem se strinja tudi Divjak: »Ko malo gledam te institucije, imam občutek, da bijejo bitko dokazovanja, ko poskušajo z manj sredstvi pridelati čim več programa.« Prepričan je, da sta gledališče in umetnost nekaj, kar je treba nenehno osvobajati, in da nikoli ne smemo zares sprejeti sveta, v katerem živimo, in pogojev, ki nam jih vsiljujejo in prikazujejo kot edino možnost.
Na vprašanje, ali glede stanja v Sloveniji ostaja optimističen, odgovarja: »Ne, nisem optimističen, sem pa naveličan tega, da živim v strahu, kaj bo in kako naprej. Mislim, da te ta strah le paralizira, da razmišljaš samo še o tem. To ne sme biti naše osnovno vodilo, če želimo ustvarjati. Nočem delati samo zato, da bom lahko preživel.«
