Stranske posledice v primeru Prešernovega gledališča

Kadar je o kakem gledališču več medijskega hrupa zaradi zakulisnih zadev kot zaradi umetniških stvaritev, so izkušeni odrski ustvarjalci in ljubitelji uprizoritvenih umetnosti lahko le iskreno zaskrbljeni. Dobro se namreč zavedajo, da stranski učinki zakulisnih gledaliških »iger« vse prehitro in nepredvidljivo razdiralno vplivajo na medsebojne odnose v prizadetem kolektivu ter da nezaželene posledice nazadnje vselej pridejo na plan v repertoarni nedomišljenosti in programski nenačrtnosti ter v zmanjšanem obsegu in kakovosti umetniške ponudbe.

Tako tudi nepričakovana vodstvena zagata, v katero je bil po nepremišljeni odločitvi mestnega sveta občine Kranj pahnjen kolektiv Prešernovega gledališča (PG) Kranj, vzbuja v zainteresirani javnosti le nerazumevanje in zaskrbljenost, kar dokazujejo javni odzivi umetniškega kolektiva PG Kranj ter z njim solidarnih Združenja dramskih umetnikov Slovenije (ZDUS) in Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije (DGKTS).

Tudi tokrat se je zgodilo, da posledic zgolj tehnične pravno-administrativne pomanjkljivosti pri izpisu veljavnega sklepa o izbiri kandidatke na javni razpis (manjkala sta mu obrazložitev in pravni pouk), zaradi katere je upravno sodišče hiperkorektno razveljavilo imenovanje Ivane Djilas za direktorico PG Kranj, ne bosta nosila ne uradnik in ne pristojni funkcionar s kranjske mestne uprave, ampak po vsebinskih kriterijih ter z neomajno podporo pristojnih organov izbrana kandidatka za direktorico PG Kranj Ivana Djilas, ob njej pa posredno tudi kolektiv, zunanji sodelavci in občinstvo kranjskega gledališča.

Mestni svet občine Kranj, ki bi po odločbi upravnega sodišča moral zgolj obnoviti postopek že izpeljanega javnega razpisa in ga le zaključiti s pravno brezhibnim sklepom (z zahtevano obrazložitvijo in s pravnim poukom), je omenjeni sklep upravnega sodišča alibično izkoristil za širokopoteznejšo razveljavitev celotnega javnega razpisa in za njegovo ponovitev. S tem je najvišji organ mestne politike pravzaprav za nazaj razveljavil vsebinsko nevprašljivo odločitev mestnega sveta v prejšnji sestavi, prav tako veljavno izvoljenega in z mandatom istega volilnega telesa. V oblastniški gesti mestnih svetnikov zlahka prepoznamo prevladujočo prakso trenutne rušilne politične nekulture v državi, po kateri si vsaka vladajoča skupina in posamezni funkcionar vselej znova domišljata, da se je z njo ali njim začelo »novo obdobje« ter da bodo spoštovali zakone, odloke in druge akte svojih predhodnikov le, kadar in kolikor bodo njihovim trenutnim interesom v prid. Prepoznamo pa tudi popolno gluhoto in celo prezir do formalno sicer poklicanih in pristojnih, toda v praksi povsem spregledanih organov nadzora in upravljanja v javnih zavodih ter še posebej strokovnih svetov, ki so po svoji sestavi praviloma najbolj kompetentni za odgovorno strokovno presojo kadrovskih in repertoarnih ponudb.

V državi, kjer celo najvišji zakonodajni organ (državni zbor) vse prerad ignorira in se poslanci celo »kreativno« upirajo izvršitvi odločb ustavnega sodišča, je videti kranjski primer dovolj nepremišljene in dnevnopolitične pragmatike mestnih svetnikov sicer zelo obroben in kot tak le lokalni kamenček v poraznem mozaiku trenutne politične nekulture. Žal pa njene posledice v primeru PG Kranj že trpko in krepko občutijo neposredno prizadeti (v prvi vrsti sporno zavrnjena direktorica, ki je upravičena in dolžna zahtevati pravno varstvo svojih pravic, ter zaposleni v gledališču), slej ko prej pa bodo zle sence nekulturne politike s kranjskega odra prepoznali tudi gledalci.