Strastna na prvo branje

Na pogovor v Ljubljano ste prihiteli iz Grahovega, z mirnega podeželja, kjer živite v hiši vaše mame, tudi igralke Ančke Levar. To je že vaš tretji dom, po ljubljanskem in beograjskem, ki ste ga sedem let okušali v najstniških letih, kjer je bil vaš oče Marijan Brecelj v vladni službi.
 
Narobe ste naglasili, naglas je na prvem o-ju, obstajata tudi Grahovo v Bosni in Grahovo pri Novi Gorici, ki se naglašata na a-ju. V Beogradu sem odraščala v najbolj kritičnih najstniških letih, ko se človek oblikuje. Ko smo se vrnili v Ljubljano, sem trpela zaradi tako drugačne slovenske mentalitete, pogrešala sem odprtost in neposrednost.



Nato smo živeli v Ljubljani, s hčerkama pa sem začela zahajati v mamino hišo. Na misel mi pride Grumovo besedilo, da se sčasoma stvari v človeku naživijo. Tako všeč mi je ta beseda, ta pokrajina se je začela počasi vživljati vame; naživljati. Ob 100-letnici maminega rojstva, pred petimi leti, smo na hišo v Grahovem položili spominsko ploščo, ki jo je oblikoval moj pokojni mož Matjaž Vipotnik. Izjemno lep dogodek, za katerega sem si močno prizadevala.

Razmišljam, da vam je bilo igralstvo položeno tako v zibelko kot v okolje. Odraščati ob mami igralki, očetu politiku in navsezadnje edinem dekletu med štirimi sorojenci.

Oče je imel neverjetno rad gledališče, kot študent je režiral, tudi prijateljeval z Bojanom Stupico (režiser v Drami, op. p.). Lahko trdim, da je bil edini politik, ki je v ljubljanski Drami videl vse premiere, če je le bil v mestu, in igralci smo od njega po predstavi vedno prejeli šopek. Mama pa je igrati začenjala v Šentjakobskem gledališču.

Iz Grahovega je kot 14-letna prišla v Ljubljano k stricu Ivanu Levarju, znanemu pevcu in soustanovitelju slovenskega gledališča. Že od malega sem vedela, da bom igralka, z mamo sem prihajala v gledališče, v zaodrju čarobno doživljala svet med šminkami in kostumi. Vedenje, da bom igralka, je bilo v meni kot neka samoumevnost.

Nagrado ZDUS maria vera so razglasili v času karantene. Ste sploh že imeli slovesnost?

Zanimivo, da je bila igralka Maria Vera, po kateri se nagrada imenuje, generacija Ivana Levarja, veliko sta sodelovala. Ta nagrada me je res presenetila, izjemno, nisem je pričakovala, mogoče bo zvenelo klišejsko, a če bi mi kdo rekel, katero nagrado si želim, ne bi omahovala niti za trenutek, prav to stanovsko nagrado bi si želela.

To mi je dalo vedeti, da so v tem kaotičnem času ljudje, ki spremljajo naše delo. Upam, da jo bomo proslavili enkrat novembra v sklopu Tedna slovenske drame, ki poteka v Kranju. Moram povedati, v kako dobri družbi s preostalimi nagrajenci sem: z Alešem Janom sva veliko sodelovala na radiu in v gledališču, z mlajšima nagrajencema Lizo Marijino in Blažem Setnikarjem pa sem snemala nadaljevanke. Odlična sta. Mislim, da imamo zelo močne igralske generacije.

Koliko ljudi sploh pozna slovenske gledališke igralce? Poznajo nas, če igramo v nadaljevanki, to je dejstvo.

Kako je s snemanjem nadaljevanke Najini mostovi, kjer igrate upokojeno zdravnico?

K sreči smo jo posneli do konca. Nekaj smešnega se mi je zgodilo včeraj. Kolesarim ob Cerkniškem jezeru, se ustavim v gostilni, kjer me ogovori mlajši par, on me smeje se vpraša, ali nisem v komi. V prvem trenutku se sploh nisem mogla spomniti, na kaj namiguje.

Kako kot klasična dramska igralka, ki najraje igra komorne vloge, doživljate igranje v serijah, igrali ste tudi v Reki ljubezni in Takle mamo?

Prav je, da se snemajo slovenske nadaljevanke. Prvič, govorimo naš jezik, trudimo se, da bi ga čim bolje, tudi če govorimo v dialektu, in drugič, koliko ljudi sploh pozna slovenske gledališke igralce. Poznajo nas, če igramo v nadaljevanki, to je dejstvo. Poleg tega je to zame neizmerna šola, kaj šele za mladega igralca. Naučila sem se hitro odreagirati, saj pri snemanju ni časa na pretek, ne ponavljamo, kot je to običajno pri filmu.

Scenarij dobimo sproti, ne vemo, kako se bo odvijala zgodba, kot je v gledališču, ko imamo pregled nad celotno zgodbo. Snemanja niso nujno kronološka, ne veš niti, kakšno bo razpoloženje v sekvenci, ki jo snemaš prej, predvajana pa bo pozneje. Besedilo moramo znati na pamet, kar je pri dialogih težko, kajti snemamo z več pozicij in mora tekst biti isti. Ampak hvala bogu sem našla neki sistem učenja.

Bi nam ga zaupali?

Prizor berem in ponavljam vsak dan in to nato deluje. Ne znam natančno razložiti, a ko snemamo, vem, kaj soigralcu odgovoriti. Ugotavljam, da je pomnjenje bolj stvar koncentracije. Starejši igralci imamo večjo odgovornost do tega, da bi napravili kaj narobe, imamo slabšo kondicijo na splošno, medtem ko so mlajši bolj dekoncentrirani.

Če bom zaradi pozabljanja vnesla nered, bodo rekli, saj ne zmore več. Ne govorim o strahu, ker strah je največji sovražnik našega dela, niti ga ne morem istovetiti s tremo, čeprav sta si strah in trema podobna.

Ali imate kot podeželanka dovolj priložnosti zadovoljiti meščanske navade, recimo obiskati gledališče?

Postala sem bolj selektivna. Nazadnje sem v Mali drami imela priložnost videti izvrstno predstavo Pljuča. Večino časa sem res v Grahovem, rada pa pridem v Ljubljano, prespim pri hčerki, pogledam kakšno razstavo, se dobim s prijateljicami.

Mislite na šopek jesenskega cvetja? Je ta še vedno v vazi?

Še vedno. To je zgodba o trajajočih prijateljstvih. V imenu svojega 40. rojstnega dne sem v Grahovo povabila punce. Bilo nas je 11, zdaj nas je žal samo še osem, dobimo se vsako leto. Najprej smo bile šopek cvetja v jeseni, moj zet pa nas je preimenoval v ikebane, v nekaj večnega, se mi zdi. Osredotočene smo bile na mesec november, ker je najbolj siv.

Vsaka ima svojo kulinarično zadolžitev, navsezadnje naše druženje traja tri dni. Nekdaj sem med našim druženjem skočila še igrat v Dramo in se nato takoj vrnila. Nekoč so se mi punce razteple po vsej vasi, namesto da bi me čakale, danes pa tudi jamramo, ko pa smo vse stare več kot 70.

Presenečate z radoživostjo, vaša energija se zdi neusahljiva. Kaj je po vaše starost?

Človek se začne umikati, vase zapirati, ždeti. Najpomembnejše je, da se tudi takrat, ko nas kaj boli, prisilimo v aktivnost. Verjamem, da je življenjska energija genetsko pogojena, da se je ne da naučiti. Če se pohecam, za moja leta bi bilo že nespodobno, da me ne bi kaj bolelo.

Pripisali so vam nagnjenje k tragikomičnim vlogam, vendar mi podatek, da ste nastopili v 100 gledaliških in 50 filmskih ter drugih vlogah, pove, da ste odigrali že vse značaje in preigrali nič koliko svojih življenjskih situacij.

Humor tragediji podeljuje življenjskost. Da je za gledalca verjetno, mora biti mešano, ne samo tragično in ne samo komično. Vedno si rečem: če bi sedela v dvorani, ali bi verjela vlogi, odigrani na tak način. Zakaj je to tako, in če dobim pri sebi odgovor zato, potem je vse v redu.

Ali pa sem res že vse preigrala? Resnična osredotočenost na določeno vlogo se mi je zgodila samo enkrat: Mlada Breda Daneta Zajca. Za glavno vlogo je bila izbrana Iva Zupančič. Ko sem dramo prebrala, sem si rekla, da bi za vlogo Brede umrla. Direktorja sem vprašala, ali bi lahko dobila alternacijo, tudi Iva je bila takoj za to.



Ta spomin je še vedno tako živ, bila je strast na prvo branje, jaz pa še zelo mlada. Zajčev namen je bil ustvariti zrelo žensko, ko bereš, pa to ni. In vendar, eno od branj je lahko bilo tudi moje, z leti in izkušnjami, ki sem jih imela. Mlad človek drugače doživlja čustva.

Katera vloga pa je bila nezaželena?

Zelo sem se branila igrati Julijo (Drama SNG Ljubljana, Romeo in Julija, 1972, režija Aleš Jan, op. p.). Nisem se videla v njej, štiri Julije smo se menjavale, jaz in Mojca Ribič v alternaciji. Vse to romantično čustvovanje, sodobni izvedbi navkljub, iz mojih ust ne bi moglo zveneti pristno, saj to je bila najstniška ljubezen.

Oče je bil alpinist, vas je kdaj gnal v hribe, brez zamere, če uporabim ekspresivno besedo.

Gnal nas je, dvakrat tudi na Triglav, celo vojsko mojih bratrancev in sestričen, prvič sem bila še otrok in so me privezali na štrik. Tudi na Nanos, po strmi poti, tega ne bom pozabila, jaz pa v preozkih kavbojkah. On je bil navdušenec, tudi turni smučar, večkrat je preplezal Severno triglavsko steno, za hribolazenje pa je navdušil samo mlajšega brata.

Nisem ravno športnica, a vsako jutro napravim tibetanske vaje, to delam redno že 20 let. Prednost mojega poklica je, da potrebujejo tudi starejše, in vendar mojega letnika v ponudbi ni več v izobilju, jaz pa zelo rada delam.

Pri mojih letih je treba paziti na kondicijo, kajti če bi se bila zaradi zdravja prisiljena umakniti za določen čas, bi se težko vrnila na delo.