Tiskane izdaje
Da bi se učinek in poslanstvo igre še zgostila, predvsem pa pomensko razmnožila, je Jean Genet tako v maniri uprizoritvene kot širše politične geste kot napotilo k svoji drami Služkinji priporočal, naj se ženskih likov polotijo moški igralci.
V domači gledališki zgodovini so se režiserji dramatikove sugestije precej dosledno držali, Vinko Möderndorfer pa to pot vendarle ubere vsaj na videz bolj »konvencionalno« strategijo, se torej odreče avtorjevemu (spolnemu) kriteriju in režijski fokus celostno usmeri v poudarjeno simbolizacijo razmerja med gospodarjem in hlapcem, vzajemno s tem pa prav tako priredi in spodreže »celovitost« izvirnega besedila (kot dramaturg je sodeloval Blaž Lukan).
Tudi prvotna celovitost je namreč pogojna, saj gre za model odprte drame, ki ponudi nastavke in zaplete, medtem ko je dokončnost (totalnost) razpletov že vprašljiva, zaključek (in predvidevanje njegovega nadaljevanja) pa malodane navidezen oziroma individualno poljuben.
Möderndorfer stremi k razberljivi aktualizaciji vsebine, prostor pa potisne v abstraktnost. Dogajalno lokacijo scenograf Branko Hojnik podvrže simbolni večpomenskosti; gre za nekakšno nepropustno celico brez oken in vrat, vhodov in izhodov (edini preboj »ven« je prikazan dobesedno, kot preboj rampe), kjer zaslepujoča neonska svetloba nikoli ne usahne (morda smo v peklu), brezosebnost, nepraktičnost in praznota prostora pa nalagajo učinek stilizirane ječe. Komponenta dodatne »igre« pa se, če je že pri spolni premestitvi ukinjena, tokrat pokaže drugje - v ne le vsebinskem, temveč tudi v fizičnem nadzoru Gospe (Olga Kacjan), ki, pomešana med občinstvo motri in (nemo, nepremično) »gospodari« nad odrskim dogajanjem.
Njena avtoriteta, ki jo lahko preberemo kot aktualni oblastniško-politični teror, grabežljivi kapitalizem in višjerazredni napuh, prebije vsebinski in dramski okvir ter se »meseno« realizira tudi na pragmatični ravni postavitve. Janja Majzelj kot Claire in Daša Doberšek kot Solange - kostumografija Alana Hranitelja ju ohranja v slogu starokopitno zadušljivih in zapetih oprav služinčadi - se v svoji vlogi poženeta celostno, čeprav je zaznavno, da jima »izpraznjen« prostor mestoma prej dela preglavice kot uslugo pri interpretativni svobodi.
Njuni telesni drži, obrazna izraznost, drobni gibalni trzljaji, zgovorni medvrstični pogledi in mestoma govorica nepremičnosti ter seveda izumetničena dikcija, spakovanje in »glumaštvo« (vpisano v samo dramsko besedilo) so ne le ključna, pač pa tako rekoč tudi edina orodja, s katerima igralki razpolagata. Doberškova tako telesno kot govorno konsistentno rigidna, zagrenjena in striktna, tesnobno posrkana navznoter, ter Majzljeva kot ne le ravno njeno nasprotje, a zato precej bolj prostodušna, frfotava, inteligentno sumničava, spretna in mentalno zvita.
Res je, da eno, nemara glavno, izmed sporočil uprizoritve orisuje sodobno jalovost, absurdnost in neskončno mučno spiralnost upora malega človeka (služabnika vladajoči politični ideologiji) proti oblasti. V sklopu tega naj bi tako tudi razumeli namen spodrezanega konca, izničenje vrhunca in prikrajšanost za zadoščenje, toda ta dodani poseg oziroma predvsem način njegovega uprizarjanja predstavi spotoma spodnese tudi dobršen del ostrine.
