Tiskane izdaje
Mozartova Figarova svatba, napisana po predlogi druge komedije iz Beaumarchaisove trilogije o družini grofa Almavive, slovi kot ena najbolj priljubljenih komičnih oper. Radoživa pripoved o strasti, ljubezni, spletkah in nesporazumih pa ima tudi drugačne note.
Figarova svatba, napovedujejo nocojšnjo premiero v ljubljanski Operi in baletu, je delo mnogih presežkov in obrazov. Dramaturginja Kaja Novosel jo v opernem listu označi za nepogrešljiv del repertoarja vseh večjih opernih gledališč ter velik glasbeni in uprizoritveni izziv:
»Navdušujoča je tako lahkotna, živahna Mozartova glasba, prepredena s čistim veseljem do življenja, kot tudi dinamično dogajanje, polno spletk in komičnih zapletov, menjav vlog in zbeganih nesporazumov, ki nas zaposlujejo celotno več kot tri ure dolgo dogajanje na odru.« A je na videz frivolna zabava hkrati tudi komedično delo, ki je o človekovih upanjih in strahovih, drznosti in sprijaznjenju povedalo več od marsikatere tragedije.
Zahtevna pot do občinstva
Že Beaumarchaisova predloga, napisana v osemdesetih letih 18. stoletja, ni imela preproste poti do takratnega občinstva, saj je bilo v njej marsikaj, v čemer so takratni cenzorji videli nesprejemljiva stališča. Poigravanje z ljubezenskimi trikotniki, z grofovsko pravico prve noči, govori tudi o neenakosti med aristokracijo in nižjimi sloji.
Ludvik XV. nad Beaumarchaisovo igro ni bil niti najmanj navdušen, tudi v takratnih pariških salonih so o besedilu govorili kot o škandaloznem. Igralce Comédie-Française, ki so bili pripravljeni odigrati igro, je ustavila prepoved, ki jo je podpisal drugi cenzorski odbor, potem je po Beaumarchaisovem posredovanju nastopila še tretja cenzorska komisija, ki pa je v delo precej posegla, a je, kot pravi zgodovina, besedilu to pravzaprav pomagalo in je bilo potem vendar uprizorjeno aprila 1784.
Mozart, ki si je našel dokaj liberalno ustvarjalno okolje na dvoru Jožefa II., si je v želji napisati novo opero menda prebral na desetine iger, nazadnje pa se je odločil za tisto, ki je slovela kot škandalozna, in prosil Lorenza Da Ponteja za libreto z zgodbo o nemoralnem grofu in nepokornem služabniku.
Raziskovalci domnevajo, da je Mozart moral vedeti, v kaj se podaja, in je morda preizkušal meje, do katerih lahko gre na dunajskem dvoru, pokaže svoje mojstrstvo in hkrati vznevolji aristokratske kroge.
»Tako hitro, kakor sem pisal besede, jih je Mozart uglasbil,« je v nekem pismu zapisal Da Ponte, ki je v besedilu omilil politično subverzivnost oziroma radikalizem, ki je dvomil o aristokratski avtoriteti in moralnosti privilegiranega sloja in poudaril svet čustvenosti, ljubezni, hlepenje po ljubimkanju in prešuštvu, tako da nekateri vidijo Figarovo svatbo kot provokativno demokratizacijo senzualnega.
Dunajska premiera maja 1786 ni bila uspešna, cesarju se je glasba zdela pretežka, ko pa so opero zmagoslavno izvedli v Pragi, je postala uspešnica, in tako je tudi ostalo.
Odtenki stanja duha
Tokratna ljubljanska interpretacija po režiserkinih besedah izpostavlja metafore, ki določajo ženski in moški princip; lovi pa tudi različne odtenke stanja duha nastopajočih protagonistov, o katerih se zdi, da živijo v ujetništvu lastnih strahov, njihova potreba po ljubezni pa se največkrat spremeni v težnjo po obvladovanju drugih.
Seveda je Figarova svatba še vedno komedija, ki pa z odslikavanjem stanj posameznikov, živečih v nenehnem strahu, streže tudi z večplastnostjo. Gre namreč za družbo posameznikov, ki pravzaprav ne živijo, ampak životarijo iz dneva v dan, je na predstavitvi premiere povedala režiserka Yulia Roschina.
Kaja Novosel v opernem listu dodaja, da se »skupina ljudi, ki se med sabo prepira, goljufa, laže ..., [...] skupaj sooči s katastrofo, ko posameznik odkrije, kako gosta je pravzaprav njegova lastna praznina in kako boleči so medli, zbledeli odnosi s soljudmi. Nihče ne obvladuje več novih, močnih čustev, ki ob navalu kaosa in zmede privrejo na plan in vodijo osebe v reakcije, ki so produkt teh ekstremnih psiholoških stanj.
Več let stare nerešene težave med partnerji, prijatelji in zaupniki se pokažejo v vsej svoji veličini, kar je šokantno in obremenjujoče za vse. Kako v agoniji popolnega razpada utečenega življenja drug z drugim razčiščevati okoliščine več let trajajočega praznega življenja, iz katerega je kar naenkrat treba kopati zamere, razloge za soodvisnost, ali se soočiti s težavami in jih učinkovito rešiti na dolgi rok?«
Glasbeno vodstvo in dirigentska palica sta v rokah Marka Hribernika, scenografijo in kostumografijo podpisuje stalna sodelavka Yulie Roschine Vasilija Fišer, koreografijo Matjaž Farič, dramaturginja predstave je Tatjana Ažman. Užitek ob komični operi v štirih dejanjih – izvedba bo v italijanskem jeziku s slovenskimi nadnapisi – traja manj kot tri ure, med drugim in trejim dejanjem je pavza.
V tokratni Figarovi svatbi je Suzana Urška Arlič Gololičič (v alternaciji z Elviro Hasanagić in Štefico Stipančević), Figaro Peter Martinčič (alt. Robert Vrčon), grof Almaviva Ivan Andres Arnšek (alt. Slavko Savinšek, Jože Vidic), grofica Galja Gorčeva (alt. Norina Radovan, Rebeka Radovan), kerubin Elena Dobravec ( Nuška Drašček Rojko, Dunja Spruk), Marcelina Zdenka Gorenc (alt. Mirjam Kalin, Vlatka Oršanić), Bartolo Saša Čano (alt. Juan Vasle), Bazilio Andrej Debevec (alt. Rusmir Redžić), Don Curzio Matej Vovk (alt. Edvard Strah), Barbarina Anea Mercedes Anžlovar (alt. Martina Robinšak ), Antonio Robert Brezovar (alt. Anton Habjan).
