Tanja Zgonc: »V butoju sem dejansko mladenka«

Koreografinja in plesalka o svoji novi predstavi Tulkudream, v kateri je povezala sekularno in religiozno.

Objavljeno
29. december 2013 16.13
Mojca Kumerdej
Mojca Kumerdej

Koreografinja in plesalka Tanja­ Zgonc je s preobrazbo različnih­ plesnih tehnik in gibalnih ­metod z japonsko tehniko butoja razvila lastno metodo in jezik, ki temeljita na tehniki­ hrbta.

Kot edina profesorica za področje plesne umetnosti na AGRFT vključuje buto v pedagoški proces in vodi delavnice po Evropi, ZDA in na Japonskem.

V svoji zadnji predstavi Tulkudream avtorica uteleša razcep na človeško bivanjskost, ki je zavezana rojstvu, spremembam, minljivosti in smrti, in na bivanjskost budističnega mistika tulkuja, ki se ob vsem, kar življenje prinaša in odnaša, zgolj nasmiha, vedoč, da je vsakršno doživljanje odvisno predvsem od posameznikovega pogleda.

Kako sta Tacumi Hičikata in Kazuo Ono po drugi svetovni vojni razvila metodo butoja? Ali kljub temu, da je v duhu japonske avantgarde pomenil prelom z japonsko tradicijo, obstaja kontinuiteta med butojem in japonskima gledališčema kabuki ter no?

V butoju sta način učenja in delovanja povezana z japonskim zenom in šintoistično religijo. Toda bistveno močnejša kot na japonsko tradicio­nalno gledališče je bila navezava na evropski plesni ekspresionizem in sodobno gledališče. V resnici težko govorimo o principu butoja, a ne glede na pristope je pri vseh učiteljih bistvo butoja isto – iskanje načina psihofizične koncentracije, poti, kako jo doseči, pa so različne in vsebujejo različne vaje.

V predstavi Tulkudream ste osredotočeni na čisto fizično telo, pri čemer ste povezali pomenov okleščeno bivanjskost telesa butoja in fizično telo razsvetljenih mistikov tibetanskega budizma – tulkujev, ki naj bi se v kontekstu reinkarnacij sami odločali o prehodih med rojstvom in smrtjo ter se utelešali zato, da bi poučevali ljudi. Kako to, da ste povezali sekularno in religiozno idejo?

Telo, kot ga je mogoče razviti iz kontaktne improvizacije in fizičnega gledališča ter ga razstaviti na pradelce, me še vedno zelo zanima, a še bližja sta mi buto s popolno koncentracijo akcije in miru ter tibetanski budizem kot filozofija. Tulkuji, o katerih sem veliko brala in jih tudi srečala v budističnih središčih v Evropi, Tibetu in Butanu, doživetja predelujejo drugače od večine ljudi, ne predajajo se niti nesreči niti sreči, ampak odmaknjeno opazujejo in sprejemajo stvari. Prav ta ideja o tulkuju je vsebinsko izhodišče predstave Tulkudream ...

… ki je verjetno vaša najbolj intimna predstava. V vmesnem polju med 'surovo' bivanjskostjo butoja in tulkujevo transcendenco so vaši spomini, vaša srečna in boleča izkustva, v zadnjih letih med drugim soočenja z boleznijo in smrtjo najbližjih in zahtevna operacije hrbtenice, ob kateri je obstajala možnost, da nikoli več ne boste plesali. A vendarle ste v predstavi na odru sami in ne le da plešete, ampak v drugem delu izvedete izjemno zahtevno sekvenco butoja.

Med pripravo in uprizoritvijo Tulkudream so mi pomagali prehojeni kilometri, predelava izkustev, osebnostna zrelost ter posledično še močnejša povezava s telesom, saj sem zaradi operacije morala še globlje raziskati telo. Na začetku projekta nisem vedela, kako daleč se lahko spustim, a zaradi prejšnjega znanja sem lahko svojo misel intenzivno privedla do telesnih vlaken in reaktivirala telo. Šele med pripravo predstave sem resnično začela razumeti učitelje butoja, ki pravijo, da lahko pleše samo prst, in to tako močno, da bo gledalec z menoj podobno, kot bi bil med prostorsko zelo razgibanim plesom.

Je omenjena sekvenca butoja, ki jo gradite na osupljivih metamorfozah telesa in stanj, postavljena fiksno ali je delno improvizirana?

Ni improvizacije, vsakič znova se do potankosti držim vsebine notranjega teksta. Poleg tega sem se namerno omejila z vključitvijo polurnega filma režiserke Eme Kugler, ki je z močno intuicijo znala videti in upodobiti tisto, kar sem si želela.

Potemtakem tulku v vaši predstavi vsakič znova sanja isto, ali pa se vam na odru sprožajo tudi nepričakovani spomini, emocije in stanja in jih nemara kar takoj vključite v uprizoritev?

Če sem resnična in povsem iskrena v zgodbi, ki jo izražam z emocijami in telesom, lahko moj dih in moje telo v gledalcu zdramita spomine in čustva. Zgodi se, da se mi med vajo ali predstavo razpirajo nenadejana občutja in spomini, ki pa jih nadzorujem in vodim, zlasti v mirujočih delih se ne smem prepustiti in se moram nenehno vračati k notranji zgodbi, saj bi me sicer odneslo in bi predstava lahko trajala več ur.

V filmu je med šestindvajsetimi nastopajočimi, ki so vaši študenti z akademije in udeleženci vaših delavnic butoja, izpostavljena plesalka Rosana Hribar, za katero se zdi, da z intenzivnim plesom uprizarja vašo preteklost.

Rosana, ki je odlična plesalka in performerka, ima vlogo mojega alter ega, pravzaprav vsi nastopajoči, vključno z drugim izpostavljenim, Klemnom Janežičem, utelešajo oblike mojega alter ega, zato je bilo ključno izbrati ljudi, ki so z menoj že šli skozi proces butoja, saj sicer vsega tega ne bi bili zmožni izvesti. V butoju ni bližnjic.

Celo več, buto plesalcem omogoča delovati do visoke starosti. Glede na Kazuoja Onoja, ki je nastopal pri devetdesetih letih, ste vi prav lahko na polovici svoje kariere butoja?

V butoju sem dejansko mladenka. Kazuo Ono, ki je dočakal 104 leta, je poslednjič nastopil na svoj stoti rojstni dan. Dva meseca pred tem sem delala v njegovem studiu v Jokohami, na dan praznovanja so ga pripeljali na oder na vozičku in Kazuo Ono, ki je učil, da dokler premika veko, trepalnice, pleše, je izvajal minimalne gibe.

Predstavljam si, da je med zadnjim nastopom v sebi zelo veliko plesal, na zunaj pa je delovalo kot popolna prisotnost skozi minimalne gibe, s katerimi je zapolnil celoten prostor. Operacija hrbta me je sicer zaustavila, a mi je telo vendarle uspelo reaktivirati, trenutno me bolj skrbi, ali bom, glede na kulturno politiko, lahko delala.

Ne nazadnje je buto nastal kot kritičen odziv na družbenopolitično japonsko in globalno povojno dogajanje …

Kako neki se me ne bi dotaknil napad na neodvisno produkcijo, napad na ples? Udeležujem se javnih protestov in se besedno odzivam na stanje stvari, toda moj glavni transparent je moje telo, moja emocija. Če kulturna politika izbriše srčiko ustvarjanja, preostanejo le še pozunanjene forme, resničnostni šovi. Ustvarjanje pa je sol bivanja, posameznikovega in človeškega nasploh.