Teden slovenske drame: Gledališki odgovori na vprašanja o ljubezni in erotiki

38. Grumovo nagrado za najboljše novo besedilo bo žirija izbrala izmed devetih del.

Objavljeno
27. marec 2017 12.53
Igor Bratož
Igor Bratož

Nocoj, na Unescov svetovni­ dan gledališča, se v Prešernovem gledališču Kranj začenja trinajstdnevni tradicionalni ­festival slovenskega gledališča. Na sklepni slovesnosti, ob koncu trinajstdnevnega tedna slovenske drame 8. aprila, bodo podelili Grumovo nagrado.

Gledališki festival bo dolg, v trinajstih dneh se bo zvrstilo sedemnajst predstav, od tega osem v tekmovalnem programu (selektorica letošnjega festivala je Tea Rogelj), ostale v spremljevalnem in mednarodnem, in niz spremljevalnih dogodkov, med katerimi bodo 3. strokovno srečanje oblikovalcev maske slovenskih gledališč, seminar Avdiodeskripcija za gledališče, bralne uprizoritve študentov AGRFT, dan nominirancev, delavnica dramskega pisanja, okrogla­ miza Politična (ne)korektnost na slovenskih odrih­ in predstavitev knjige­ Simone Semenič­ Me slišiš?.

Na natečaj za Grumovo nagrado, ki ga vsako leto razpiše Prešernovo gledališče Kranj v okviru tedna slovenske drame, je letos prispelo devetintrideset besedil, v konkurenci za nagrado, ki jo podeljujejo od leta 1979, pa so ostala še štiri, ki so bila nominirana na lanskem festivalu.

Žirija, ki jo vodi literarna zgodovinarka in profesorica na filozofski fakulteti Mateja Pezdirc Bartol, v njej pa sodelujejo še dramaturg Rok Andres, dramaturginja in teatrologinja Tatjana Ažman, literarni teoretik Gašper Troha in dramaturginja Klavdija Zupan, je izmed prispelih – med njimi so bila tudi dela Evalda Flisarja, Franja Frančiča, Jaše Kocelija, Zdenka Kodriča, Igorja Likarja, Mihe Mazzinija, Nebojše Popa Tasića, Iva Svetine in drugih – nominirala pet besedil, ki se potegujejo za 38. Grumovo nagrado.

Žirantke in žiranta so najbolj prepričala dela Razglednice ali strah je od znotraj votel od zunaj pa ga nič ni Simone Hamer, To jabolko, zlato Simone Semenič, Fant, dekle in sivolasi gospod Vinka Möderndorferja, Naše gledališče Roka Vilčnika - rokgreja in Ikarus, zgodba o poletu Roka Sande. Lani nominirana besedila, ki so ostala v konkurenci za letošnjo Grumovo nagrado, so Rojstvo tirana iz glave črva Žanine Mirčevske, Psi lajajo Vinka Möderndorferja, Trio Gašperja Tiča in Prehod Matjaža Zupančiča.


Raznovrstnost besedil

Žirija je poudarila, da je najopaznejša značilnost letošnjega natečaja izrazita raznovrstnost besedil, ki se kaže tako v dramski formi, dramskih vrstah oziroma žanrih, idejno-tematski zasnovi, jezikovnem izrazu, slogovnih elementih, uprizoritvenih konceptih ipd., posledično dramska besedila nagovarjajo različno občinstvo.

Med letos prispelimi besedili so monodrame, enodejanke, večdejanke, klasična dramska besedila, besedila readymade, oblike ne več dramskega pisanja, ki prepletajo različne diskurze in revitalizirajo temeljne postavke tradicionalne teorije drame. Pri žanrskih opredelitvah je žirija prav tako izpostavila mnoštvo različnega, družbenokritično dramo, zgodovinsko dramo, dokumentarno dramo, dramo absurda, poetično dramo, erotično dramo, (satirično) komedijo, glasbeno igro ter druge izpeljanke.

Dramska besedila z družbenokritično idejo tematizirajo demokracijo in njene vrednote, brutalnost kapitalističnega gospodarstva, neetično ravnanje vodilnih, begunsko krizo in vprašanje odgovornosti, družbeno razslojenost, brezposelnost …

V nasprotju z lanskim natečajem se je povečal delež besedil, v katerih so v ospredju osebne oziroma intimne teme, zlasti odnosi med spoloma, partnerska razmerja, vprašanja ljubezni in erotike. Pri prikazu družinskih odnosov so še vedno v ospredju disfunkcionalne družine, patološki odnosi ter psihične in ­fizične zlorabe.

Tudi kritično o besedilih

Žirija je v poročilu o pregledanih devetintridesetih natečajnih besedilih namenila nekaj kritičnih besed komunikativnosti: številna letošnja imajo zanimivo izhodiščno situacijo, vendar jim v nadaljevanju ne uspe ustvariti notranje dinamike ter le perpetuirajo isto situacijo; opaziti je tudi simptomatično slabo izpeljane konce, je zapisala. Drugo vprašanje zadeva dialog z bralcem. Nekatera dela skorajda ne zahtevajo njegovega dejavnega sodelovanja pri opomenjanju besedila, dialoga z bralcem tako rekoč ni, saj že dobi napisano, kaj je prav in kaj narobe, vrednostne sodbe so eksplicitne, zato pogrešamo več ambivalentnosti, večpomenskosti, metaforične razsežnosti besedila. Dramsko delo naj bi tako odpiralo ideje in občutja, ne pa jih zapiralo v didaktične poante, saj je smisel vsakršne umetnosti v vzpostavljanju produktivnega prostora za premislek, prikazovanju kompleksnih situacij in posledično dialoškem soočanju različnih pogledov, meni žirija.

Žirija je o nominiranih besedilih zapisala:



Odnos do drugačnega/drugega

Simona Hamer:

Razglednice ali strah je od znotraj votel, od zunaj pa ga nič ni

Avtorica se ob tako široko zastavljeni temi, kot so strahovi človeške vrste, ki ni zamejena ne časovno, še manj geografsko, ne omejuje s pravili klasičnega dramskega pisanja. Kljub ohlapni strukturi sta razvidna dobro poznavanje principov dramske napetosti in talent za sočen dialog. Razglednice se dogajajo zdaj v klasičnih dialogih dveh jasno določenih oseb, zdaj v notranjih monologih, spet tretjič zgolj kot komentar iz popotniškega dnevnika ali v ­kakofoniji glasov urbanega, potrošniškega. Tako se ob branju zarisujejo različni karakterji – od zgodovinskih oseb, ki so zreducirane na suhoparno funkcijo (Osvajalec, Oproda), do sodobnih popotnikov (Tinka, Luka, Fant, Punca, Njun novi prijatelj, Paqo, Emina, Lungelo ...). Dogajanje je osvobojeno omejitev časa in prostora, zato se s komentarji zgodovinskih dogodkov vključujejo tudi personificirani predmeti (orlovo pero, drevo). Razglednice odpirajo široke uprizoritvene možnosti ter zagotavljajo navdihujoče besedilno jedro, iz katerega bodo lahko črpali gledališki ustvarjalci različnih uprizoritvenih poetik.

Čista erotična igra

Simona Semenič: to jabolko, zlato

Ta dramski tekst vzpostavlja svoja pravila. Pravila ženskega avtorja, spolnosti, kot jo poznajo ženske, odnosov, kot jih vidijo ženske, in realnosti, v kateri danes živijo svoje fantazije in v kateri tudi sicer živijo sodobne ženske. Na prvi pogled bi se lahko zdelo, da moški delujejo predvsem kot objekt, a jim ženske protagonistke puščajo dovolj prostora, da v odnosih razberemo dileme obeh spolov v razmerju do partnerskega odnosa, ljubezni, varanja, celo do spovedovanja.

Gre za dinamičen diskurz, ki v dialoški in didaskalijski obliki prepletajočih se prizorov in vzporednih zgodb omogoča fleksibilne in odprte režijske rešitve, oblikovanje dramskih vlog, ki so lahko drzne ali pritajene, simbolne ali eksplicitne, surove, in spet romantične. Jabolko, kot simbol prepovedanega sadeža, spoznanja, svobode in božanskega, združuje ženske, žensko in moškega, žensko in svet v čisto erotično igro ter jo tako decentno povzdigne in spretno obvaruje pred tem, da bi se pogreznila v pornografijo. Da, v gledališču in v odprtem diskurzu z gledalcem!

Groteska, absurd

Rok Vilčnik - rokgre: Naše gledališče

Besedilo se motivno navdihuje pri Gogoljevem Revizorju, saj gradi osnovni konflikt na prihodu lažnega gledališkega inšpektorja Ivana Sergejeviča Balmazova v manjše rusko gledališče. Besedilo pa ni napisano v Gogoljevi realistični maniri, ampak je prignano v grotesko in tako žanrsko nedvomno sodi v dramo absurda. Spada pravzaprav v isto tradicijo kot lanski nagrajenec Ljudski demokratični cirkus Sakešvili istega avtorja, le da se loti tematiziranja gledališkega miljeja. Tako spoznamo gledališče, ki ga vodi električar in v katerem igrata le dva igralca, oba ves čas igrata eno in isto vlogo, v kateri sta seveda suverena in predvsem sama na odru.

Tako se zdi, da nenehno igrajo Antigono, vendar le prizor z Antigono v jami/grobnici. Na takšnem odru je prostora le še za angele, ki kot nekakšna dekoracija lebdijo v zraku, a pogosto tudi trdno pristanejo na tleh. Še več, gledališče je povsem avtonomno. Gledališče torej v popolnosti izpolnjuje pričakovanja svojega občinstva, največje uspehe pa žanje v Južni Ameriki, konkretneje v Panami, kamor običajno potujeta le direktor in njegova žena. Da imata tam tudi bančne račune, na katere nalagata ukradeni denar gledališča, se razume samo po sebi.

Identiteta v jezikovnem babilonu

Rok Sanda: Ikarus, zgodba o poletu

Časovni okvir drame Ikarus je desetletje od začetka prve svetovne vojne do vzpona fašizma, prizorišče dogajanja pa je delavnica v Gorici. V mestu več imen – Gorica, Görz, Gorizia ali Guriza – sobivajo ljudje različnih narodnosti, jezikov, kultur, verskih ali političnih prepričanj. Zapleteni čustveni odnosi so umeščeni v še bolj kompleksne politične prevrate. Propadlo avstro-ogrsko monarhijo zamenja fašistična Italija. Prej nemški jezik oblasti zamenja italijanski, jezikovni babilon pa ostaja. Slovenski dialogi v drami tekoče prehajajo v furlanščino, nemščino in italijanščino, glede na raznolike narodnosti protagonistov.

Besedilo večplastno zarisuje okolje različnih identitet, sobivanje različnih narodnosti pa tudi dileme, s katerimi se vseskozi soočajo protagonisti v nedemokratičnih političnih sistemih. Privolitev v enonacionalni oziroma vsiljeni skupni temelj vodi v resignacijo ali upor, v vsakem primeru pa v nov krog nasilja. Kljub klasičnemu dramskem izrazu Ikarus ponuja obilo možnosti za kompleksno uprizoritveno branje.

Kritika gledališča, igralcev in režiserjev

Vinko Möderndorfer: Fant, dekle in sivolasi gospod

Besedilo s podnaslovom Gledališka pesnitev se v jedru poigrava z vprašanji resničnosti in iluzije, sedanjosti procesa ustvarjanja (učenja) in sedanjosti življenjskih okoliščin ter popolne gledališke iluzije. V njem nastopijo, skladno z naslovom, Fant, Dekle in Sivolasi gospod, kot dramatis personae so zapisani tudi drugi liki, vendar se pojavijo zgolj posredno, prek besed in teles Fanta in Dekleta, ki sta verodostojna predstavnika današnje generacije mladih (študentov), ujeta v svoj odnos, ki ga dodatno otežuje njuna skupna profesionalna pot, saj sta oba študenta igre. Hitri, dobro izpisani dialogi izpostavljajo težo odločitev, apatičnost, neperspektivnost mladih v družbenem in profesionalnem okolju in neustavljivo potrebo po »biti voden«.

Obenem dramsko besedilo ponuja kritiko gledališča, igralcev in režiserjev, saj se prek posegov Sivolasega gospoda vzpostavlja tudi distanca, ki v zasnovi hoje po robu ostaja ciničen komentar mladih (igralcev) in razmerij v (gledališkem) svetu. Neposreden in živahen dialog, ki ga težko omejimo na premisi realnega in nerealnega, mestoma spominja na vaje v slogu, le z vedno različnimi tematikami.