Teden slovenske drame: raznolikost gledaliških žanrov in formatov

Od 27. marca do 11. aprila bo v Kranju festival domače drame. Nocoj, na svetovni dan gledališča, bo prireditev uvedlo Združenje dramskih umetnikov Slovenije (ZDUS) s podelitvijo stanovskih priznanj, ansambel SNG Nova Gorica pa bo predstavil krstno postavitev novitete Nede Rusjan Bric Kdor sam do večera potuje skozi svet ­(Simon Gregorčič).

Po čem se razlikujejo uprizoritve, ki ste jih uvrstili v tekmovalni program za Šeligovo nagrado, 
od preostalih, ki ste jih uvrstili 
v spremljevalni program 42. TSD?

Na prvi pogled se lahko zazdi, da sem v spremljevalni program – v primerjavi s tekmovalnim – uvrstila bolj komorne uprizoritve, kar drži samo delno, saj tudi tekmovalni program šteje kar tri predstave, ki so nastale na manjših odrih, celo v intimi jedilnice zasebnega stanovanja, v spremljevalnem programu pa si bo med drugim mogoče ogledati Sljehrnika, ki seveda ni majhna predstava.

V letu 2011 sem si kot selektorica TSD ogledala 54 predstav (od tega je bilo 46 prijavljenih v selekcijo), nekatere tudi dvakrat, med spremljanjem produkcije pa nisem vnaprej razmišljala o delitvi na tekmovalni in spremljevalni program, oba programa sta se mi 'zložila' proti koncu, ko sem imela pred sabo celotno 'sliko' letne gledališke produkcije. To delitev navsezadnje predvideva Pravilnik TSD, ki sem ga pri pripravi festivalskega programa seveda morala upoštevati.

Kljub temu lahko na splošno vendarle rečem, da je tekmovalni program verjetno bolj gledališko 'tradicionalen' od spremljevalnega, kar ni vrednostna oznaka, nasprotno. V spremljevalnem programu so se namreč znašli tudi nekateri zelo kakovostni gledališki dogodki, ki po formatu delno uhajajo tradicionalnim predstavam o gledališču: avtobiografski performans Maksa Soršaka in gledališko-glasbeni nastop igralke in pesnice Saše Pavček sta na primer dva po formi zelo različna scenska dogodka, vendar sta oba po vsebini izrazito osebnoizpovedna. Avtorski projekt Barbare Kapelj Osredkar življenjsko zgodbo in poezijo velike dame slovenske literature Lili Novy prevaja v gibalni gledališki izraz, pri čemer njena 'naracija' ostaja izrazito jasna, čitljiva. Zaničniško odmaševanje Andreja Rozmana - Roze si svojo formo izposoja pri Cerkvi, Roza celo vztraja, da njegove maše niso teater, ampak verska dejavnost.

Ta po mojem mnenju razveseljiva raznolikost gledaliških žanrov in formatov na Tednu slovenske drame ni novost: spomnimo, da je leta 2003 Tauferjev Matiček iz Lutkovnega gledališča Ljubljana prejel veliko nagrado TSD, da je na primer Alja Predan v svojem mandatu poleg naštetega na festival uvrščala glasbene predstave, gledališče predmetov, plesno gledališče …

Ali je bila za izbiro uprizoritve v repertoar ključna kakovost literarne predloge in njene čim ustreznejše odrske uresničitve ali zgolj in samo uprizoritev – ne glede na kakovost literarnega izhodišča?

Vrhunska dramska predloga lahko bistveno prispeva k uspešni realizaciji predstave – to je očitno pri predstavah iz letošnjega tekmovalnega programa.

Dovolite mi, da za pojasnilo naredim krajšo digresijo. Teden slovenske drame je festival dramatike, ki s celoto dejavnosti in programov zelo lepo pokaže na razlike med dramo na eni in gledališčem na drugi strani. Dramatika je seveda doma v svetu literature. Čeprav v veliki večini primerov že kliče po odrski materializaciji, je to izjemno zahtevna literarna zvrst s svojimi zakonitostmi in posebnostmi. Gledališče je seveda drugačna umetnost, ki se je z rojstvom režiserja v drugi polovici 19. stoletja jasno emancipiralo od literature. Kot selektorica sem dobila mandat za izbiro gledaliških predstav, drame namreč ocenjuje žirija za Grumovo nagrado. In kot sem v zadnjih mesecih že večkrat povedala: ob jasnih koordinatah, ki določajo slovenskost predlog, sta bili moje osrednje vodilo pri izboru festivalskega programa umetniška celovitost in prepričljivost predstav. Vsak gledališki dogodek seveda nujno vzpostavlja razliko med dramskim in uprizoritvenim besedilom. Zato so se lahko ob uprizoritvah slovenske dramske klasike in sodobnih dramah v izboru znašle tudi predstave, ki so nastale na osnovi kolažev besedil iz slovenskega literarnega kanona, ne nujno dramske, ampak tudi prozne, pesniške in celo publicistične provenience.

Kako bi obrazložili presenetljivo dejstvo, da ne v tekmovalni ne v spremljevalni program niste zajeli krstne uprizoritve pesniške drame Stolp Iva Svetine v režiji Silvana Omerzuja, ki je kar dve leti zapored v najožjem izboru nominirank za Grumovo ­nagrado?

Grumove nominacije ali nagrade ne pomenijo avtomatično uvrstitve uprizoritev teh besedil v festivalski program; vse predstave so pri selekciji obravnavane enakovredno, naj je to slovenska dramska klasika ali avantgarda; to potrjujejo tudi selekcije mojih predhodnikov. Če bi tak avtomatizem veljal, festival ne bi potreboval selektorja, saj, kot ugotavljamo že leta, velika večina nominirancev in nagrajencev doživi odrsko realizacijo. To je izjemno razveseljiv podatek, ki priča o zaželenosti, načrtnem spodbujanju pisanja in uprizarjanja sodobne slovenske dramatike v naših gledališčih.

Kar 41 uprizoritev, nastalih v letu 2011, ni moglo biti uvrščenih v program 42. tedna slovenske drame. O(b) pripravi festivalskega programa sem napisala tudi utemeljitev, iz katere je mogoče razbrati koncept in vizijo letošnjega izbora. Dejstvo, da predstava Stolp in ob njej še štirideset drugih predstav ni bilo uvrščenih v festivalski program, ne pomeni, da te predstave 'niso dovolj dobre'; da 'ne dosegajo kriterijev', da 'so zgrešile' ali da so 'kakor koli pomanjkljive' – tudi take besedne zveze je vsebovalo sicer eno samo izmed mnogih vprašanj, na katera odgovarjam v zadnjih tednih. Česa takega niti približno ne mislim, nisem nikdar izrekla niti zapisala.

Kako bi obrazložili uvrstitev krstne uprizoritve Sljehrnika letošnjega nagrajenca Prešernovega sklada Iztoka Mlakarja zgolj v spremljevalni program, čeravno načeloma vsi ponavljajo, kako je komedija enakovredna ostalim dramskim zvrstem in kako zelo si želimo kakovostne komedije?

Prav zaradi visoke kakovosti, bogastva in izrazite žanrske razvejenosti slovenske gledališke komedije sem v tekmovalni program uvrstila kar tri (Cankarjevo farso Pohujšanje, Nemčevo znotrajgledališko grotesko Life®anti in Čehovo ironično reinterpretacijo Tavčarjevega Cvetja v jeseni), v spremljevalni program pa dve komediji (omenjeno Rozovo angažirano zaničniško mašo ter Mlakarjevo burkaško moraliteto Sljehrnik). Ob dejstvu, da je v tekmovalni program mogoče uvrstiti največ osem, v spremljevalnega pa največ pet predstav, komedija po zastopanosti v programu letošnjega festivala krepko prekaša resnejšo sestro dramo.

Katerih uprizoritev z repertoarja 42. TSD ljubitelji domače drame in sodobnega gledališča ne bi smeli zamuditi in zaradi česa?

Pri najboljši volji na to vprašanje ne morem odgovoriti: to je za selektorja preprosto nemogoča izbira. Za vsako od trinajstih predstav bi lahko navedla čisto posebne razloge. A nekaj je gotovo: Teden slovenske drame bo tudi letos pokazal, kako je naše gledališče v žanrskem in estetskem pogledu izjemno bogato in raznoliko; da se nenehno razvija, da zmore izumljati nove, včasih enkratne in neponovljive forme, da ga ustvarjajo izjemni umetniki z izrazito avtorsko vizijo. Zato ga je treba obiskati in podpreti.