»Tesnoba je eksploziv! Eksplodirala bo!«

Pogovor z Vinkom Möderndorferjem pred krstom njegovih Vaj za tesnobo v režiji Jake Andreja Vojevca v SSG.

Objavljeno
08. november 2012 18.43
SLOVENIJA,LJUBLJANA,16.04.2012.VINKO MODERNDORFER. FOTO LJUBO VUKELIČ/DELO.
Slavko Pezdir, kultura
Slavko Pezdir, kultura
V Slovenskem stalnem gledališču (SSG) v Trstu bodo nocoj predpremierno uvedli sezono in prihodnji petek s slavnostno premiero zaznamovali 110. obletnico ustanovitve tamkajšnjega Dramatičnega društva s krstom igre Vinka Möderndorferja Vaje za tesnobo.

Vaša 'igra o današnjih dneh' Vaje za tesnobo je letošnja Grumova nagrajenka Tedna slovenske drame v Kranju. Glede na to, da ste od leta 1998 prejeli že šest žlahtnih komedijskih peres na anonimnih natečajih Dnevov komedije v Celju, nas zanima, kako sprejemate prvo priznanje na osrednjem nacionalnem festivalu domače drame, na katerem ste bili z dramami že večkrat uvrščeni v najožji krog nominirancev.

Med osrednje nacionalne festivale domače dramatike štejem tudi Dneve komedije v Celju, tako da s tem, kaj je osrednje, nimam težav. Komedija je zahteven žanr in zato ga ni podcenjevati. V najožji krog nominirancev na festivalu domače drame v Kranju sem res bil uvrščen precejkrat. To si štejem v čast. In tudi letošnjo nagrado si štejem v veliko čast. Ampak s takšno častjo si na Slovenskem lahko obrišeš zadnjo plat, kot se lepo reče. Nihče tvojega dramskega pisanja zaradi takšnih dosežkov na osrednjih nacionalnih festivalih ne ceni bolj. Prej obratno. Tisti, ki vodijo gledališča, si mislijo: Kaj se pa ta spet sili! Tako da kakšne hude koristi, ugleda, prednosti zaradi nagrade nikakor in nikoli ni.

Strokovna žirija, ki ji je predsedovala dramaturginja Diana Koloini, je v utemeljitvi soglasno podeljene nagrade zapisala, da 'Vaje za tesnobo zarežejo v psihopatologijo sedanjosti z izjemno ostrino. So hkrati aktualna in izjemno tehnično izbrušena igra, v kateri pred nami teče svet v vratolomnem tempu montaže dramskih atrakcij, skozi katere pronica banalen, a hkrati že kar boleč vsakdan.' Kaj je bil osnovni cilj fragmentarnega dramskega pisanja, ki ste ga razporedili v trideset prizorov?

Živimo v fragmentarnem času. V svetu, kjer se vse zelo hitro dogaja in menja. Padajo vrednote in se spet pobirajo, ljudje prihajajo in odhajajo, kar je bilo včeraj dobro, je danes slabo itd. Zato se mi je zdela takšna fragmentarna dramaturgija primerna. Sicer pa, saj vemo, dramaturgija je lahko takšna ali drugačna, bistvo je najbrž v tem, že od antičnih časov dalje, da mora biti igra prepričljiva, pretresljiva, zanimiva, dinamična, tudi humorna … skratka, mora narediti na bralca dramski vtis. V tem je vsa resnica. Zavedam se tudi, da bi lahko šla moja igra gladko mimo, če bi bila okus in senzibiliteta žirije drugačna. V resnici sem hvaležen žiriji, da je igro prepoznala. Lahko je tudi ne bi. Ampak jaz bi bil s svojim delom vseeno zadovoljen.

V avtorskih napotkih ste zapisali, da ste svoje pisanje izostrili v 'enostavne in očiščene psihološke odnose med ljudmi, ki so vrženi v brezobziren svet ekonomskih in človeških razmerij, kakršnega žal še predobro poznamo'. Ste imeli priložnost sodelovati z ustvarjalci krstne uprizoritve ter kaj na tej osnovi pričakujete?

Ne, nisem imel priložnosti sodelovati z ustvarjalci. Pa tudi ne vem, zakaj bi bilo to potrebno. Popolnoma zaupam režiserju in igralcem tržaškega gledališča. Igro bodo nadgradili. Jo oživili. Ji dodali svojo senzibiliteto. To je vse, kar je potrebno za dobro gledališče. Veselim se njihovega videnja igre in njihovega komentarja današnjega časa. To me v resnici še najbolj zanima. Kako ustvarjalci vidijo čas, iz katerega je nastala igra. Kako ga vidijo in ali ga sploh vidijo? Gledališče, ki ne vidi časa, v katerem živi, je mrtvo. Zelo me zanima tržaška predstava.

Letošnjo Grumovo nagrajenko, Vaje za tesnobo, je na repertoar SSG uvrstilo še prejšnje umetniško vodstvo [Boris Kobal, Jaša Jamnik in Sergej Verč], ne da bi vas o svoji nameri obvestilo. S tem je povzročilo neprijeten zaplet v vašem dogovoru s PG Kranj, kjer so vas že prej povabili, da bi v naslednji sezoni sami postavili krstno postavitev svoje nagrajene drame. Kako se bo nekorektno ravnanje prejšnjega tržaškega umetniškega vodstva končalo za vas kot avtorja in režiserja že dogovorjene postavitve v Kranju?

Ja, sila neprijetno. Ampak, kaj hočemo, živimo v površnih in nekorektnih časih in zato so ljudje včasih malce površni in nekorektni. Za uvrstitev igre v program SSG v Trstu sem izvedel po naključju, ko sem se konec avgusta srečal s kolegom in prijateljem Kobalom pred Kinodvorom, prej sem bil za uprizoritev in režijo že dogovorjen s PG v Kranju. Zaradi tega dogovora sem celo zavrnil SNG v Novi Gorici, ki se je tudi zanimalo za besedilo. Na koncu se je PG v Kranju, zaradi ljubega miru med gledališči, odpovedalo uprizoritvi. In jaz se zdaj veselim predstave v Trstu.

Z zelo podobnim naslovom, Vaje iz tesnobe, ste letos pri Mladinski knjigi izdali enajst kratkih zgodb. Kaj je pripovedim in dramskim prizorom skupnega? Je to le tesnoba in ob njej negotovost in strah, ki ju omenjate v drami, ali še kaj drugega?

Tesnoba je skupna in obupna. Brez dvoma. Živimo v tesnobnih časih. Zato pišem o tesnobi. Vendar, pozor: tesnoba je eksploziv! Eksplodirala bo in oblastnikom razbila glave!

Letos ste v ljubljanski Operi SNG kot režiser in avtor libreta krstno uprizorili novo opero Janija Goloba Ljubezen kapital. Kako ste zadovoljni z odzivi soustvarjalcev na odru ter občinstva v avditoriju in kako z odmevi v medijih?

Zelo sem zadovoljen z delom opernih ustvarjalcev in z vodstvom celotne operne hiše, ki se je maksimalno potrudila za promocijo nove slovenske opere skladatelja Janija Goloba. Sicer pa je bilo zame več kot dvajsetletno sodelovanje z ljubljansko opero zelo uspešno. Mnogi danes najbolj uspešni operni ustvarjalci so se kakovostno razvijali tudi s sodelovanjem v predstavah, ki sem jih postavljal na operni oder. In jaz sem seveda gledališko rasel z njimi. Ostali smo veliki prijatelji.

Kar se zadnjega dela vašega vprašanja tiče, naj vam postrežem s citatom iz gledališkega lista: 'Opera ni zaprašena gospa, kateri se podajo samo starinske obleke. Opera je živa dama, včasih mlada, včasih zrela, vedno pa privlačna. Opera ne pozna omejitev. In tisti samozvani operni strokovnjaki [z vprašljivim umetniškim znanjem], ki mislijo, da so za opero rezervirane samo nekatere teme, so nezreli butci, ki opero silijo v minule čase. Opera je umetnost in umetnost je vedno polje svobode. Tisti, ki opero najbolj ščitijo pred svežo krvjo sodobnega časa, so njeni največji morilci. Opera je velika umetnost, žal pa se z njo izven opernih hiš ukvarjajo mali in nepoučeni ljudje. To so ljudje, ki bi bili radi znotraj opere, pa so zaradi pomanjkanja talenta obsojeni na potikanje po temnih labirintih svojih maščevalnih kompleksov. Oni so največja nevarnost za ­opero.'

Pravkar se pripravljate na tretji celovečerni igrani film Inferno.

Smo tik pred snemanjem. Priprave v produkciji Foruma Ljubljana producentke Eve Rohrman tečejo s polno paro. V filmu bodo sodelovali Marko Mandić, Medea Novak, Renato Jenček, Jernej Šugman, Helena Peršuh, Jana Zupančič, Valter Dragan, Sabastian Cavazza in mnogi drugi odlični slovenski igralci. V ta film je vloženo ogromno truda, pravzaprav pet let mojega življenja in dela. Denarja je malo. Komaj za životarjenje.

Država se skuša znebiti filma, ampak saj se hoče tudi knjige in šolstva še posebej in umetnosti in kulture nasploh. Znebiti se hočejo znanja, ambicij, pameti, lepote, dobrih delavcev, humanizma, solidarnosti, drugačnih idej … Znebiti se hočejo ljudi, zato da bodo lahko v obubožani, pokradeni in prazni deželi mirno in popolnoma sami ugasnili luč ter odpotovali v Indijo Koromandijo.