Tiskane izdaje
Težko bi živel brez gledališkega kostuma, je najprej povedal, ker bi težko brez njega igral. Da pri pisanju še vedno uporablja kuli, da si ne predstavlja življenja brez bankovca, da je parfum Allure Extreme Sport edini šport, ki ga ljubi, in da izjemno rad tudi potuje.
Z letali še posebej. »Ko bom velik, bom samo med kraji, ki sem jih že obiskal, pol leta preživel v Keniji, pol leta v New Yorku, pol leta na Islandiji, pol leta na Fidžiju, pol leta v Londonu ... pa še vsako leto bom pol leta igral v MGL,« je dodal igralec, ki je aktivno protestiral tudi proti prepovedi kajenja na odru.
»Igralci nismo neuke afne, ki se hodijo zabavat na oder namesto v službo, ampak akademsko izobraženi ustvarjalci. Torej imamo najbrž tudi kaj znanja o svojem delu.« Od konca leta 2016 je bil predsednik Združenja dramskih umetnikov Slovenije (ZDUS).
V Mestnem gledališču ljubljanskem že od leta 1997
Gašper Tič je bil igralec, režiser, tekstopisec. Od leta 1997 član Mestnega gledališča ljubljanskega. Rojen je bil leta 1973 v Kopru, na AGRFT se je vpisal leta 1991 ter dramsko igro in umetniško besedo študiral v letniku profesorjev Dušana Mlakarja in Kristijana Mucka.
Že v času študija je igral v MGL, SSG Trst in v Kopru, leta 1997 pa se je redno zaposlil v Mestnem gledališču ljubljanskem, kjer je ustvaril vrsto izstopajočih likov.
Bil je Arlecchin v Goldonijevem Slugi dveh gospodarjev, Andrej Smole v 1821 Milana Dekleve, Mojce Kranjc in Alje Predan, Salvador Dalí v Histeriji Terryja Johnsona, naslovni junak v Cyranoju de Bergeracu Edmonda Rostanda, Milan Vehovec v konstrukciji Cankarjevih del Lepa Vida - Hrepenenje - Hamlet iz cukrarne, Vasilij Ohlobistin v Tanji-Tanji Olje Muhine.
Bil je tudi Petr v Zgodbah vsakdanje norosti Petra Zelenke, Drago v drami Pes, pizda in peder Gregorja Fona, Veliki očka v Williamsovi Mački na vroči pločevinasti strehi ... Nastopal je tudi na drugih odrih, v dveh celovečernih filmih, kot Prešeren v Odi Prešernu, Petelin v filmu Kruha in iger.
Ob igri še režija in literarno ustvarjanje
Ukvarjal se je tudi s pisanjem, gledališko režijo, pedagogiko. Za letošnji muzikal Trač ali Mnogo hrupa za nič na odru MGL je napisal libreto. Pred premiero je povedal, da se sicer nima za pisca in da o sebi najraje reče, da je režiser in igralec, ki tudi piše. »Hotel sem, da bi bila predstava parada veščin, talenta in dobrega okusa,« je dodal.
Za televizijski lik Ana Liza v oddaji Spet doma na RTV Slovenija je leta 2006 prejel viktorja za posebne dosežke. Vodil je več silvestrskih oddaj, mlajši gledalci ga poznajo po vodenju oddaj Iz popotne torbe in Firbcologi.
Med nagradami, ki jih je prejel, naštejmo študentsko Prešernovo nagrado leta 1996, nagrado za komedijanta večera leta 1997 na Dnevih komedije v Celju, zlato paličico leta 1999, Severjevo nagrado leta 2000, Sterijevo nagrado za igralski dosežek leta 2002, istega leta še Dnevnikovo nagrado za vloge v pretekli sezoni ...
Leta 2015 je postal žlahtni komedijant na Dnevih komedije v Celju za vloge v predstavah Prevare in Švejk. »Gašper Tič z izjemnim komedijskim darom zlahka preigrava pahljačo povsem različnih vlog. Z lahkoto izstopa iz dramskega gradiva in neposredno nagovarja publiko s spretnimi improvizacijskimi prebliski. Čut za komičnost virtuozno izraža tudi skozi različne jezikovne zvrsti in sloge, kar njegove like v obeh uprizoritvah še dodatno oplemeniti,« je zapisala komisija.
Lani je kot del ekipe predstave Trio Gledališča Koper, sam je bil avtor slovenskih besedil songov, prejel primorsko nagrado tantadruj za gledališki dosežek.
Globoko pretreseni kolegi
V njegovem matičnem gledališču, Mestnem gledališču ljubljanskem, so šokirani. Del ansambla je na gostovanju v Romuniji (s predstavo Iliada). Direktorica Barbara Hieng Samobor je v svojem odzivu povedala, da je z Gašperjem Tičem umrl vitalni del našega gledališča. »Globoko smo pretreseni in trajno poškodovani.«
Igralski kolega Gregor Gruden pa je zapisal: »Slovensko gledališče je izgubilo premalo priznanega velikana. MGL pa ni ostal samo brez vrhunskega igralca, prvaka in nosilca repertoarja, ampak brez prijatelja, zaupnika in veznega člena celega ansambla in hiše.
Osebni odnos je imel z vsakim človekom, ki je kdaj stopil v našo hišo. Gledališče je živ organizem. Gašper pa je bil njegovo utripajoče srce. Dajal mu je ritem in življenje. Ostali organi bomo njegovo funkcijo v meri sicer prevzeli, da ostanemo in nadaljujemo, ampak je izgubljeno nepozabno in nenadomestljivo. Nič več ne bo, kot je bilo. Na njegovem mestu bo vedno zevala praznina.«
»Bil je eden najbolj zaslužnih, da je Šentjakobski oder ostal na Krekovem trgu 2, zaradi česar mu je Šentjakobsko gledališče leta 2009 podelilo naziv častnega člana. Ohranili ga bomo v trajnem spominu,« so zapisali v Šentjakobskem gledališču.
