Tiskane izdaje
Ibsen s Heddo Gabler napoveduje dramske poetike, iz katerih se bo napajalo skoraj celotno 20. stoletje. Tako o tem delu norveškega dramatika dramaturg Goran Ferčec, brezštevilne gledališke uprizoritve, pol ducata filmskih produkcij ter številne reinterpretacije in parafraze v različnih medijih pa to tezo potrjujejo.
To je prva drama Henrika Ibsena, ki jo je napisal z mislijo na mednarodne uprizoritve, saj je bila nemudoma prevedena v nemščino, francoščino in angleščino. Vendar prvotno recepcija občinstva in kritikov delu ni bila najbolj naklonjena.
Ko je drama izšla v tiskani obliki leta 1890 v Københavnu, so osrednji lik označili za enigmatičen in nerazumljiv, kritik časopisa Morgenbladet Alfred Sinding-Larsen je zapisal, da je »Hedda Gabler zlobno bitje, porojeno iz domišljije, dramatikova kreacija pošasti v ženskem telesu, ki nima ustreznega modela v resničnem svetu«.
Krstna uprizoritev leto kasneje v gledališču Residenztheater v Münchnu je povzročila pravcati škandal. Na eni strani je »šokirano občinstvo sikalo, žvižgalo in zapuščalo dvorano«, drugi so bili navdušeni nad drznostjo dramatika in tudi Ibsen je bil razočaran nad uprizoritvijo, najbolj ga je motil deklamatorni nastop igralke Clare Heese.
Nekoliko bolj naklonjeni so bili britanski kritiki, saj so ob uprizoritvi v Londonu istega leta o modelu za Heddo zapisali, da tukaj dramatik ni imel težav, saj »devet od desetih žensk iz vrst meščanstva in visoke družbe ustreza takšnemu psihološkemu profilu«. In to, torej drama karakterjev, je tudi osrednje vodilo besedila, ki je privlačilo številne igralke.
Mračno
Dramaturg (in dramatik) Goran Ferčec poudarja, da sodi Hedda Gabler v Ibsenov zadnji cikel petih dram, ki jih zaznamujejo mračno in pesimistično vzdušje, melanholija in ves čas prisoten vodilni motiv smrti, ki kot dramska grožnja lebdi nad glavami glavnih protagonistk in protagonistov, da bi na koncu prevesila dramsko situacijo v svojo korist. Smrt kot edina stalnica se seli kot duh ali senca iz ene drame zadnjega cikla v drugo, v tem grozotnem kvintetu poraza pa kot vsebinsko in formalno najradikalnejša izstopa Hedda Gabler.
Po njegovem mnenju je z razbijanjem dotedanje konvencije dramskega pisanja, začenši z jezikom, prek motivacij, po katerih delujejo dramski liki in jih prinašajo v dramo, pa do eksplicitnega pomanjkanja informacij o njihovi preteklosti in sedanjosti, to ibsenovski tour de force dramskega pisca tistega časa.
Formalna raven se mu zdi najzanimivejša, gostobesedne in eksplikativne replike, ki jih lahko najdemo v njegovih prejšnjih dramah, so tukaj zreducirane na kratke stavke, ki so ponekod skrajšani skoraj na stenografsko obliko, ki jim s kratkostjo in bridkostjo daje silovito moč sprožilca. Nedokončane izpovedi obvisijo v zraku, izgubljajo se v treh pikah, brez jasnih koncev in pomenov.
Pavze dominirajo med stavčnimi odkruški, ki nimajo vselej jasnih konotacij, nekatere replike so – v nemoči, da se izgovori misel – zreducirane na vzklik ali vdih, na stokanje ali sikanje, neglagolski stavki, ki nimajo eksplicitnega pomena, so samo nedokončani sklopi notranjega kaosa. Vendar to ni Ibsenov jezikovni eksperiment – nasprotno, je realistično intoniran stavek, ki v opisanih značajih nosi neko drugo informacijo, ki ji jezik ne zadostuje.
Maja Borin opozarja, da Ibsen imena Hedda ni izbral po naključju, saj izvira iz stare nemščine, pomeni pa »pribežnica iz bitke«, »bojevnica« in tudi »prepir«. Hedda je bojevnica, ki neti bitke in iz njih beži. Njen notranji svet je v nenehni vojni pripravljenosti, prežet z grozljivo nedoločljivim in neznosnim občutkom nemira, njena sublimna, impresivno poetična zunanja lepota in aristokratski okus za lepoto bijeta vojno z njenim notranjim kaosom, obupom – emanacijo grdega. Resnica in lepota konec 19. stoletja nista več bratsko povezani, »razum se ukvarja z resnico, moralni čut z dolžnostjo, okus pa nas uči o lepem; okus je avtonomna moč duha, za katero veljajo lastna pravila«.
Hedda Gabler sodi med pogosto uprizarjana dela tudi pri nas, saj skoraj ni gledališke hiše, ki je ne bi uprizorila vsaj enkrat, znamenita Marija Vera je denimo interpretirala ta lik na kar osmih odrih.
