Tiskane izdaje
Pričakovanja ob plesnogledališki predstavi Sijaj režiserja Branka Potočana so bila v skladu z naslovom, saj je peterica – poleg avtorja Jana Menger, Dušan Teropšič, Sebastjan Starič in Tina Janežič – kolektiv izkušenih gledaliških mačkov, plesalcev in izvrstnih izvajalcev sodobnega cirkusa.
A žal je bil tokratni Sijaj obledel, ne izvedbeno, pač pa, ker je umanjkalo tisto, kar odlikuje omenjeno skupino in posamične avtorske projekte njenih članov: domišljija, inventivne, tudi humorne domislice in uprizoritvena fluidnost.
Potohodništvo proti »obljubljeni deželi«, ki jo je bolj kot najti mogoče ustvarjati med drugim tudi v gledališču, je umetnikova preživetvena strategija v svetu, ki je, če se navežemo na Potočanove besede v gledališkem listu, vse bolj neusmiljen in skurjen.
Zdi se, kot da smo brezizhodno zapleteni v mrežo, a žal je letargično v njej obvisela tudi enourna predstava, ki ni in ni stekla. Kar nekajkrat se zazdi, da je vpeljani scenski rekvizit ali gib izhodišče za razvitje prizora, a se to ne zgodi. Ko se, na primer, peterica pojavi z ogromnimi kovčki, oprtana z njimi zgolj bega po odru in ga nato zapusti, podobno velja za Staričevo ravnanje s pokrivalom in prizor, v katerem Teropšič, z eno roko obešen na dolgo palico, ki jo držeč na drugem koncu prenaša Potočan, v nenavadni pozi ošvrkne prineseni časopis in srkne »vino« iz kozarca, kar je skromno v primerjavi s tem, kar zna trdo jedro peterice uprizoriti sicer.
Poleg peterice namreč predstavo dopolnjuje ducat obetajočih mladih plesalk in v pododrju glasbena izvajalca Marko Lasič in Marko Brdnik, tudi avtor glasbe. Sijaju, katerega zastavek je nenarativna abstraktnost, manjka uprizoritveni blesk, ki ga zna Potočanova skupina ustvariti s fluidno magijo domislic in gledališke poezije, skozi katero vsak gledalec predstavo asociativno soustvari po svoje.
