Tiskane izdaje
Tomaž Pandur, ki se je z Medejo znova pojavil pred slovenskim občinstvom, je nedvomno naš najbolj kontroverzni in prepoznavni režiser. Nekateri ga obožujejo, drugi ga imajo za megalomana in prevaranta. Je obseden z gledališčem in do svojega dela čuti veliko strast. Tudi zato mu večinoma uspeva, kar drugim ne bi.
Pandur, rojen leta 1963 v Mariboru, se z gledališčem ukvarja že od gimnazijskih let. Njegova režiserska kariera je bila hitra in bleščeča, pri šestindvajsetih je postal umetniški direktor Drame SNG Maribor in na leto pripravil po eno predstavo.
Bleščeči vzpon
Že njegova prva predstava Šeherezada je bila spektakularna, velikopotezna ter medijsko izjemno odmevna in takšne so bile potem vse, ki so sledile. Za prvo in še vrsto drugih je prejemal nagrade doma in v tujini. Njegove predstave Faust, Hamlet, Carmen, Božanska komedija ... so polnile dvorane, ljudje so jih drli gledat, pa če jim je bil Pandur všeč ali ne.
K sodelovanju je pritegnil znana režiserska imena in Maribor se je zapisal na kulturni zemljevid kot gledališko mesto. Denarja za predstave je imel Pandur veliko, precej več kot kdor koli drug, za kar gre zasluga tudi njegovi podjetni žilici in izjemni prepričljivosti. Denar so mu dajali Maribor, država in sponzorji. SNG Maribor se je leta 1991 odpravil na gostovanje v Mehiko in za to porabil 250.000 dolarjev, ne da bi se kdo kaj posebej razburjal. Vse njegove predstave so stale veliko in čeprav je imel status superzvednika, je to motilo vse več ljudi, še posebej, ko se je začelo govoriti o velikih izgubah SNG Maribor.
Umetniški eksil
V tistem času, bilo je leta 1997, on pa je bil star 33 let, je za pet let zapustil Slovenijo in poskušal na novo zaživeti v New Yorku, izgubo v mariborskem gledališču pa so sanirali iz državne blagajne. V New Yorku je pisal scenarij za Hazarski slovar po knjigi Milorada Pavića in nastala je spet izjemno draga in bleščeča predstava.
Premiera je bila v Beogradu, čeprav sta večino stroškov produkcije pokrila Mobitel in Festival Ljubljana. Po vrnitvi v Slovenijo je ustanovil svoje gledališče Pandur.Theaters in v Hamburgu v uglednem Thalia Teatru režiral Božansko komedijo, ki so jo kritiki hvalili.
Z dramo Sto minut po prozi Dostojevskega se je predstavil Madridu, kjer v zadnjem času živi in dela za Teatro Español. Krizni čas v Španiji je za gledališče ugoden, je Pandur lani poleti povedal za Delo. »V Španiji prav gledališče ljudem pomeni čarobno zatočišče, kamor pobegnejo pred porazno družbeno resničnostjo. Tam je gledališče že po tradiciji del vsakdanjega življenja, saj gledališča delujejo sedem dni v tednu in dvanajst mesecev v letu – ne poznajo praznikov in dopustov. Zaradi tega lahko govorimo o izredno močni navzočnosti gledališča v španski družbi. Čeprav kriza vpliva na vse družbene segmente, se španska vlada dobro zaveda, kaj za družbo pomenita kultura in umetnost, zaradi česar kriza ni vplivala na siromašenje proračunskih virov za delovanje velikih nacionalnih gledališč in drugih kulturnih ustanov.«
Sicer pa je s predstavami gostoval v številnih državah – v Argentini, Kolumbiji, Venezueli, Rusiji, Italiji, Koreji, Belgiji, Danski ...
Spet v Maribor
Mnoge je presenetilo, ko je bil lani imenovan za predsednika programskega sveta Evropske prestolnice kulture in nič manj od njegovih predstav ni bil odmeven njegov odstop. Sam je o njem povedal, da ni več videl smisla bojevati se naprej, ker se je začel njegov način razmišljanja »vse bolj problematizirati in celo kriminalizirati ter smešiti v javnosti«.
Dejal je še, da je skušal z vsemi znanstvi ter z evropsko in svetovno mrežo vzpostaviti programsko shemo presežnih projektov in produkcij v nasprotju z masovnostjo in gostovalnim festivalskim principom. Razhajanja v pogledih so bila prevelika, da bi lahko Pandur svojo zamisel uresničil, in zato se je odločil oditi. Se je pa v Maribor na EPK vrnil kot režiser, z Vojno in mirom po delu Leva Nikolajeviča Tolstoja.
Pandur je ob vsem naštetem tudi mojster mednarodnih koprodukcij in v nasprotju z večino gledaliških ljudi ne pravi, da gledališče nastavlja ogledalo družbi. »Teater lahko drži ogledalo samo svoji duši in nikomur drugemu.«
Pandur bi, pravi, v Sloveniji rad delal, če bi imel za to možnost, ker je nima, si pač išče svoj prostor pod soncem drugje. Vendar ni obupal, »saj v Sloveniji živijo in ustvarjajo čudoviti umetniki, s katerimi je užitek sodelovati«. Ni bojazni, da bi Pandur kdaj kritike in gledalce pustil ravnodušne. Razpravam o tem, ali je genij, ki je gledališče dvignil na novo umetniško raven, ali zgolj ustvarjalec lepih, a praznih predstav, ni videti konca. Morda vseeno ni več čas za razkošne in dih jemajoče predstave. Ali pa si ljudje v težkih časih želijo ravno tega.
