Tiskane izdaje
Šeherezada je bil projekt, ki je Pandurju na široko odprl prostor tujega pa tudi domačega gledališkega sveta. Komaj leto po premieri prve profesionalne predstave je v sezoni 1989/1990 postal umetniški vodja SNG Drame Maribor. Opus njegovega mariborskega obdobja je impozanten – Faust, Hamlet, Božanska komedija, Carmen, Ruska misija, Babilon ...
Od začetka njegovega umetniškega vodenja je bilo jasno, da se zaveda, kaj pomeni kvalitetna postprodukcija, trženje predstave, (umetno) ustvarjanje zanimanja javnosti ... skratka to, kar lahko naredi dober piar. In da ne šteje tudi ali predvsem tisto, kar ne sodi v najožji krog delovanja gledališča, pač pa vse, kar »teater« pomeni. To pa je spektakel.
In ravno spektakelskost, predanost podobi nad vsebino, formalistično estetiziranje, idejna votlost, mistifikacija, poceni gledališki učinki ... so bili kritiški pomisleki, ki so se pojavili že v času njegovega vodenja mariborske Drame. Sam jih je vehementno zavračal, potrjevanje pa dokazoval z zvestobo in navdušenostjo občinstva, kjerkoli se je pojavil s svojimi deli.
Prihodi, odhodi
Že davnega leta 1995 je zatrjeval, da so kritiki kot prevarani možje, posebej v Sloveniji; da zadnji izvedo resnico. In da gre, tako leta 2003, v primeru gledališke scene v Sloveniji za ljudi, ki so si v preteklih letih zgradili svoj sistem vrednot, v katerem lahko zdaj mirno živijo, brezskrbno ustvarjajo in se jim ni treba bati za položaje ..., da gre, kot pravi, za pravi slovenski gledališki raj. Zato so, danes nič drugače kot nekoč, intervjuji praviloma polni zanosnih besed, iz katerih pa je težko razbrati umetnikov credo, njegov etični odnos do sveta in ustvarjanja, ne nazadnje tudi mrežo emotivnih, racionalnih in intuitivnih motivov, ki ga vodijo pri njegovem delu. (Kar napeljuje, da gre tudi pri komunikaciji z javnostjo za isti »problem«, kot ga že leta ugotavlja gledališka kritika. Za »prodajanje« formalizmov.)
Kakorkoli. Pandurjev mariborski ustvarjalni opus je poleg negativnih kritik prinesel številne nagrade. Borštnikova nagrada, nagrada Prešernovega sklada, nagrada za življenjsko delo Bojana Stupice, Glazerjeva nagrada ... Njegova dela še vedno dobivajo nagrade, prihajajo pa praviloma s tujega, mednarodnega prostora (Mehika, Argentina, Španija ...).
Mariborsko gledališče je zapustil enako hitro in nepričakovano, kot je vanj vstopil, leta 1996. Šok, kmalu se je izkazalo, da organizacijski in finančni, je bil tako velik, da se je hiša po njegovem odhodu organizacijsko in ustvarjalno pobirala precej dlje, kot je trajalo njegovo umetniško vodenje.
Njegov odhod v Združene države Amerike je pospremila ovadba, ki jo je UNZ Maribor vložil na podlagi podatkov, ki so jih dobili od Interpola. Obstajali so jasni indici o pogodbah, ki naj bi jih Pandur sklenil s samim seboj (v vrednosti 183.000 nemških mark), o fiktivnih potnih nalogih, prenakazovanju državnega denarja v tujino, enoletnih pogodbah (kar je praviloma praksa pri zaposlovanju mladih, ne etabliranih igralcev ...). Tomaž Pandur jih je zavračal z razlogom, da poslovanje ni bilo v njegovi pristojnosti, saj je bil umetniški in ne poslovni vodja.
Res je tudi, da je večina dokumentacije o poslovanju zavoda v času njegovega umetniškega vodenja izginila junija 1996, kar je bil ključni razlog, da so postopki proti njemu zastarali.
Odhod v ZDA je bil spretno medijsko pokrit, tako da se je praviloma bolj kot o izogibanju odgovornosti pisalo o njegovem življenjskem stilu, iskanju producenta za Hazarski slovar, za scenarij, ki naj bi ga poskušal prodati holivudskim filmskim producentom ... a veliki met, vstopiti v filmski Holivud, se v štirih letih očitno ni izšel, zato je Hazarski slovar v njegovi režiji dočakal premiero kot gledališka verzija v Beogradu leta 2002.
Istega leta je Pandur postal tudi umetniški vodja podjetja Pandur.Theaters, mednarodna gledališča d.o.o, v katerem vodstveno funkcijo zaseda njegova sestra Livija Pandur. Če je bilo podjetje v prvem desetletju intenzivno vključeno v produkcijo mednarodnih gledaliških projektov, ki jih je režiral Pandur (Medeja, Tesla Electric Company, Pekel, Sto minut ... ), se je v času Maribora kot Evropske prestolnice kulture vključilo v aktivno oblikovanje vsebin. Aktivno je bil v začetnem organizacijskem obdobju vključen tudi Pandur, ki je bil, dokler se ni odpovedal funkciji, predsednik programskega sveta, kmalu zatem pa se je odpovedal tudi režiji opernega projekta Črne maske.
Je pa na EPK mariborsko premiero dočakal njegov gledališki projekt Vojna in mir, koprodukcija Hrvaškega narodnega gledališča, Pandur.Theaters ter zavoda Maribor 2012 (predstava naj bi imela po mnenju hrvaškega občinstva, glasovalo je na spletnem portalu Teatar.hr, najbolj precenjeno produkcijo v sezoni 2011/2012).
Iz naslova koprodukcije naj bi izhajal tudi dolg Pandur.Theaters do zavoda Maribor 2012. Po ugotovitvah interne revizije naj bi šlo za 65.000 evrov, kar izhaja iz dejstva, da je bilo za predstavo Vojna in mir namenjenih skoraj 180.000 evrov (10.000 so jih zadržali pred izplačilom), po neuradnih informacijah pa je dolg nastal zaradi neupravičenih izplačil leta 2011 in 2012, v času priprave projekta. Tomaž Pandur (oziroma Pandur.Theaters) je menda poleg honorarja za režijo – ta naj bi znašal okoli 40.000 evrov – obračunal še plače zaposlenih v podjetju, vključno s svojo, in to za dve leti ter za tri ponovitve produkcije v Mariboru! V to pa, kot pravijo na zavodu Maribor 2012, niso privolili.
Razumevanje
Možen je tudi odgovor, da nastaja razlika v razumevanju njegovega ustvarjanja. Če gre za umetniški izdelek, ki nastaja znotraj institucij, ki jih financira država (kot je v tokratnem primeru), za to delo veljajo bistveno drugačni organizacijski in kritiški »vatli«, kot če gre za ustvarjanje spektakla, ki je bolj kot umetniškemu raziskovanju zavezan tešitvi želje občinstva po kratkočasju in zabavi. V razrešitvi te dileme se hkrati skriva odgovor na dilemo iz uvoda (umetnik ali poslovnež).
Tudi zato je projekt Rihard III. + II. po dolgih letih ponovna možnost, da si rezultat ustvarjalnih ambicij Tomaža Pandurja ogledamo v domači produkciji. Po osemnajstih letih namreč ponovno režira v Ljubljani, prvič po vseh teh letih tudi v domačem jeziku. In to v osrednji gledališki hiš, ljubljanski Drami, za katero velja, da iz ustvarjalcev potegne največ, kar se da. Torej da si ali pač nisi! In to v taistem gledališkem raju, ki je, kot pravi sam, še pred nekaj leti bil vse kaj drugega kot idealno delovno okolje. Pragmatično.
