Tiskane izdaje
Premislek o novem pogledu na veliki mit o Orfeju je blagodejno vplival na letošnji repertoar ljubljanske Opere in baleta: Karmina Šilec nocoj predstavlja krstno izvedbo avtorskega glasbenogledališkega projekta Evergreen, ki postavi zgodbo o odrešitvi duše z glasbo na palubo Titanika.
Zakaj glasbeniki počnejo, kar počnejo? Čemu služi glasba? Kaj je v njej, da je tako mogočna in pomirjujoča? Kako uprizoriti moč glasbe? Evergreen, »predstava onkraj opere«, ki začenja sezono, v glasbeno-scenskem jeziku govori o tem in marsičem drugem: mit potapljajočega se Titanika (filozof Mladen Dolar ga označuje kot mit v času nemožnosti mita) in glasbenikov, ki so se odločili, da bodo igrali do konca, je izhodišče za potovanje, pravzaprav za fluidno igro, v kateri je presvetljena metafora potovanja v novi svet, ki ponuja postavljanje drugačnih, univerzalnih etičnih vprašanj.
Glasba, ki so jo na vse bolj nagnjeni palubi igrali glasbeniki, razlagajo ustvarjalci Evergreena, je bila način prevzemanja nadzora sredi kaosa in sredi neznanega; ohranjala je upanje in zajemala tisto neizogibno – smrt. To je bila ekstremna preizkušnja, način, kako prevarati smrt, čeprav samo za nekaj trenutkov. Poslednje minute igranja teh glasbenikov so emblem tega, kar glasba je: duhovna vez s tistim večjim od nas in medsebojna človeška povezanost.
Padec, izguba, vzpon
Evergreen, je pojasnila Karmina Šilec, ni opera z jasno izraženimi protagonisti, ampak zasleduje kolektivno, univerzalno človeško, osredotoča se na trenutek, ko v moč tehnologije in človekov pohlep poseže nekaj višjega in ko transcendentalna moč glasbe premaga nekaj usodno velikega: navdihuje se »z velikim trenutkom, ko je transcendentna narava glasbe opravila s pritiskom brezbrižne usode«.
Mitska zgodba je osnova za ustvarjanje niza slik v svobodnejšem odrskem jeziku, je povedala avtorica. »Evergreen ima sicer tridelno formo mita, a je ta prevedena v glasbeno-scenski jezik. Trije deli mita, padec, izguba in vzpon, so vzpostavljeni v fluidni igri, ki jo vodi glasba.«
Pevci so v tem projektu postavljeni v drugačen glasbeni kontekst od običajnega, v polju čiste zvočnosti »preizkušamo laboratorij glasov«, je povedala Karmina Šilec. Ustvarjalce predstave je zanimalo, kaj se zgodi z zvokom, ko potuje v globine, kaj se zgodi, ko glasbeni signal potuje skozi vodo, zato uporabljajo veliko tehnologije, amplifikacije zvoka, ozvočevanje in podobno, pevci pa – pod vodstvom gostujočega tenorista Aca Bišćevića – uporabljajo razširjene vokalne tehnike.
Sama glasba, je pred premiero povedala avtorica projekta, glasbenega koncepta in režiserka, temelji na principu metakompozicije, skladbe več avtorjev (med njimi so Gavin Bryars, Archibald Joyce, John Cage, Valentin Silvestrov, Jacob Cooper, Edward Elgar, Ēriks Ešenvalds, Georges Aperghis, Wolfgang Amadeus Mozart, Robert Honstein) so združene v večjo glasbeno formo, v nekakšno melanholično fantazijo, ki poskuša ujeti izgubljene trenutke v času, intimna čustva, zvoke končnih sekund, grozo, pozabo, plemenitost, pogum, strah, vero, skrivnostno moč glasbe, in podariti zvoku nesmrtnost.
Pomemben del predstave je dinamična zvočna dramaturgija, ustvarjena s kreativnim oblikovanjem zvoka in soredjem različnih ekspresij: od globoko sakralnih zborovskih meditacij, bravuroznih solističnih arij, sodobne glasbe do prepoznavnih vokalno-instrumentalnih pasusov.
Evergreen bodo nocoj in na petih ponovitvah do 14. oktobra zvočili zbor in orkester SNG Opera in balet Ljubljana pod dirigentskim vodstvom Marka Hribernika, solisti Aco Aleksander Bišćević k. g., Jože Vidic, Robert Vrčon, Matej Vovk, Peter Martinčič, Urška Arlič Gololičič, Mirjam Kalin, Zvezdana Novaković k. g., scenografijo podpisuje Marko Japelj, kostumografijo Belinda Radulović, dramaturgijo Tatjana Ažman, člani kvarteta so Nejc Mikolič, Rok Hrvatin (viola), Michele Francesco Marrini (violončelo), Jošt Lampret (kontrabas), kot pianist nastopa Marjan Peternel.
