Tiskane izdaje
Sinoči je bila v Lutkovnem gledališču Ljubljana premiera osvežene Sapramiške, ki ni zapustila odra celih trideset let, čeprav je bila postavljena nanj kot priložnostna novoletna predstava leta 1986. Osrednje praznovanje obletnice legendarne predstave in štiridesetletnice pravljice bo jutri pred LGL, dvojno rojstnodnevno slavje pa ves oktober.
V LGL bo v soboto Sapramišji maraton s kar štirimi ponovitvami predstave, ogledi skritih kotičkov gledališča s Sapramiško in številnimi delavnicami na Krekovem trgu pred gledališčem, kjer bodo otroci iz gline ustvarjali Sapramiško, iz papirja izdelovali Sapramišje strahove in barvali veliko Sapramišjo pobarvanko. V sodelovanju z Mladinsko knjigo se bo miška oktobra potepala tudi po knjigarnah MK po Sloveniji.
Sapramiška je ena najbolj priljubljenih pravljic Svetlane Makarovič, ki je v knjižni izdaji izšla leta 1976 ter bila desetletje zatem, 17. oktobra 1986, v režiji Naceta Simončiča premierno uprizorjena na velikem odru LGL. Na sporedu je ostala neprekinjeno do danes, pred 287.595 gledalci pa je bila odigrana kar 1768-krat.
Že leta 1989 je bila omenjena tudi v Guinessovi knjigi rekordov kot predstava, ki je bila odigrana kar 177-krat v enem letu, od premiere do vpisa v Guinessovo knjigo rekordov pa 231-krat. Na številnih gostovanjih po svetu je obiskala večino evropskih držav ter tudi druge konce sveta, od Japonske in Južne Koreje do Brazilije, Mehike, Venezuele in Pakistana.
Ob okrogli obletnici prihaja pred mlade gledalce osvežena v režiji Braneta Vižintina, ki je pri obnovi predstave ostal zvest predhodniku Nacetu Simončiču. Tudi avtor likovne podobe Jaka Judnič je sledil prvotnim lutkam, ki jih je zasnoval v slogu svojih risanih filmov iz sredine osemdesetih let prejšnjega stoletja, novim pa je omogočil več animacijskih možnosti oziroma večjo izrazno moč.
Avtorica Svetlana Makarovič je s skladateljem Milkom Lazarjem pripravila nove glasbene aranžmaje, na osveženem zvočnem posnetku predstave pa bo v naslovni vlogi poleg nje slišati še Ivanko Mežan kot veverico, Ljerko Belak kot Regico, Alojza Sveteta kot Doktorja Detla in Braneta Vižintina kot mišjega strahca.
Pred leti je knjižna in lutkovna junakinja postala še humanitarka. Sodelovala je v projektu Botrstvo, ob obletnici pa je prišla na prodajne police še zobna krema z njeno podobo. Del sredstev od njene prodaje bodo namenili v Sapramiškin sklad pri Zvezi prijateljev mladine za pomoč otrokom s posebnimi potrebami iz socialno ogroženih družin.
Uroš Korenčan, direktor Lutkovnega gledališča Ljubljana, o programu, ki odpira vprašanja sodobnega časa tudi za mladega gledalca.
Gledališče bo šlo skozi tisočere zgodbe, tako je namreč ime letošnje sezone.
Da. Načrtujemo uprizoritve znanih in priljubljenih zgodb iz slovenske in tuje literarne zakladnice ter malo manj znanih avtorskih zgodb, ki jim bodo slovenski in tuji gledališki ustvarjalci poiskali samosvoj uprizoritveni izraz.
Kako boste z lutkovnega odra nagovarjali mlade gledalce v današnjem svetu?
Robotika, mehatronika in nove tehnologije so pomemben del nove sezone. Sodobna tehnologija omogoča umetnikom uporabo in razvoj novih izraznih orodij, s katerimi sežejo prek starih meja ter ustvarijo nove uprizoritvene poetike. S tem odpirajo nove horizonte in možnosti za animacijo, ki se bo v prihodnji sezoni prepletala s prostorskimi videoprojekcijami, virtualnim risanjem, animacijo dronov, robotov ...
Program skozi raznolike oblike estetik in žanrov z veliko mero družbene občutljivosti otrokom in mladostnikom odpira različna vprašanja duha današnjega časa: o nesmiselnosti vojnih grozodejstev, odnosu človeka do narave, vlogi in položaju žensk v današnji družbi, sprejemanju različnih čustvenih stanj ...
Koliko premier napovedujete in koliko je še živih predstav preteklih sezon?
Imeli bomo dvanajst premier, trideset starih predstav ostaja na repertoarju.
Koprodukcije?
Z Gledališčem Koper smo uprizorili Vihar, z Zavodom Aksioma pa Rekviem za prihodnost.
Krstne uprizoritve?
Rekviem za prihodnost Maje Smrekar, Akvarij Mihe Goloba, Male kraljice Eve Mahkovic in Jaše Kocelija, Nekje drugje Tina Grabnarja ter Tajno društvo PGC Antona Ingoliča v priredbi Nebojše Pop Tasića.
Klasika?
Shakespearov Vihar.
Kateri bo najdrznejši, najradikalnejši, najambicioznejši projekt?
Hibridni performans Rekviem za prihodnost avtorice Maje Smrekar, v katerem lutke nadomestijo živali in droni. Konceptualno izhaja iz postantropocentristične dekonstrukcije dualizma kartezijanskega pogleda na živalski stroj. Descartes razume žival kot nabor generiranih zvokov, ki izhajajo iz kompleksnega mehanizma tekočin, mišic in kosti. Brez duše. Kaj je potemtakem stroj kot umetna inteligenca in kako interpretirati dialog med živalsko in umetno inteligenco?
Morebitna novost med abonmaji?
V programski nadgradnji programa BiTeater bomo z eksperimentalnim ustvarjanjem in interdisciplinarnim združevanjem različnih polj umetnosti iskali nove uprizoritvene možnosti na področju lutkovnega gledališča.
Zakaj LGL?
S predstavami in drugimi programi gledališče otrokom in mladim omogoča aktivno spoznavanje in celostno doživljanje gledališke umetnosti.
