Trikotnik ali Gugl TV

Rdeča nit prvega Trikotnika, v katerem naj bi obravnavali družbeno aktualne teme, je bila diktatura lepote. Poleg razmeroma sproščenega kramljanja je, zahvaljujoč izsledkom raziskave hrvaškega psihologa Petra Turčinovića o položaju lepih in grdih otrok, prinesla en znosen prispevek.

Da Turčinović to počne že trideset let, gledalci niso izvedeli.­ Če bi psihologa v oddaji gostili v videokonferenčnem pogovoru, bi pri brskanju po učinkih Trikotnikove diktature lepote na (naj)mlajše zagotovo izvedeli marsikaj. Tako pa se je snovalcem oddaje zdelo bolj modro videokonferenčiti z lastnico modne agencije, s pevko April, svetovalko za osebni videz in z 'navadnim' smrtnikom (ti so sodelovali tudi po Facebooku). Pogovore je sovoditeljica Tina spodbujala s stereotipnimi vprašanji, kot je: »Povejte, ali obleka res naredi človeka?« In smo odkrivali toplo vodo o oblekah, ki dvigajo samozavest in krepijo samopodobo, April pa je modrovala, da pevci »prav z videzom vizualiziramo podobo, ki jo gledalci slišijo«. Videokonference v Trikotniku so same sebi namen in povsem nepotrebne.

V studiu je sicer ves čas sedel psihoterapevt Borut S. Pogačnik, ki je voditelju Zvezdanu Martiču odgovarjal na prelomne iztočnice. »Bomo imeli v Sloveniji namesto Zoisovih štipendij za nadarjene štipendije za bodoče misice?« ga je prijelo, potem ko je navedel že n-ti niz ameriških (!) statistik iz neimenovanih virov, najbrž izbrskanih z guglom. Se tistim, ki vse življenje stremijo po lepoti, obeta »razpad osebnosti navznoter«, je reminisciral Doriana Greya. Vrhunec neortodoksnega razmišljanja o diktaturi lepote je bilo tole vprašanje: »Potem lahko pride tudi do diskriminacije zaradi videza?«

Če lahko novopečenemu voditelju odpustimo nekatere zadrege, pa javni televiziji vendarle ni mogoče odpustiti neodgovornega navajanja izsledkov raziskav. Vir podatkov je Martič navedel samo enkrat (statistični urad), pri drugih bi bilo to bržčas kontraproduktivno, saj smo nekatere našli s hitrim guglanjem. Med oddajo se je na ekranu denimo prikazal podatek, da bi 25 odstotkov žensk raje zmagalo na tekmovanju za top model kot dobilo Nobelovo nagrado. Da – Američanke med 18 in 34 letom, kot so ugotovili v raziskavi 'ugledne raziskovalne institucije' Oxygen TV. Na srečo snovalcev oddaje nam ni uspelo izbrskati, kje so našli podatek, da bi se polovica žensk poročila z neprivlačnim moškim, če bi bil milijonar.

Prostor nam ne dovoljuje, da bi se posvetili še dejstvu, da so bile težišče stereotipne razprave o diktaturi lepote večinoma ženske, 
o čemer sta pretežno govorila moška. Ali statistiki Martičevih kramljaških medmetov »hm« in »super« ali nejasni vlogi soočenja dveh strokovnjakov v konfuznem Trikotniku, ali temu, zakaj sploh takšno ime oddaje. Smo pa hvaležni sodelavki zaposlitvene agencije, ki je med nerazumnimi lepotnimi zahtevami delodajalcev navedla, da si ti želijo, da so kandidatove »dlani usklajene z roko«. Če so, lahko najbrž karseda elegantno zamenjajo program.