Tiskane izdaje
»To je triler in ne ljubezenska zgodba, to je zgodba o strasti, surovi strasti in primitivnih ambicijah.« Tako baletno suito Carmen opisuje koreografinja Valentina Turcu, ki je to delo Rodiona Ščedrina združila z baletom Paquita na glasbo Ludwiga Minkusa in po koreografiji Mariusa Petipaja.
Kljub skoraj stoletni časovni distanci med baletnima kompozicijama obstaja med njima vseeno vsaj ena stična točka, v obeh delih je namreč v ospredju španski temperament, v katerem se nenehno prepletajo za ta prostor specifični eros, primarni impulzi strasti in avtodestruktivni gon po smrti.
Koreografinja se je z zavedanjem širšega zgodovinskega konteksta, ki aktualizira problem ženskega erosa in njegovih iracionalnih implikacij v sodobni družbi, odločila za izrazito erotizirano baletno govorico, ki je predvsem »naturalistična in brutalna«.
Baletna suita Carmen za godalni orkester in tolkala je nastala leta 1967 in spada med najizvirnejša in obenem tudi najuspešnejša dela ruskega skladatelja Rodiona Ščedrina, medtem ko sta baletni divertissement Paquita ustvarila libretista ter koreografa Joseph Mazilier in Paul Foucher. Za Carjev balet v Sankt Peterburgu ga je na novo postavil znameniti baletni mojster, libretist in koreograf Marius Petipa, mariborsko različico baleta pa je po njegovem vzoru koreografsko obnovila članica sanktpetersburškega Mariinskega gledališča Irina Ivanova Olegovna.
Za nastanek Carmen je po besedah Benjamina Virca »odgovorna« Maja Plisecka, primabalerina, ki je z neukrotljivo karizmo, mladostno, skorajda robustno teatraličnostjo in telesno silovitostjo oznanjala novo dobo bolšojskega baletnega sloga, ki je bil dolgo časa v senci tradicije baleta Kirova.
Seveda ni nepomembno, da je bila tudi Ščedrinova življenska sopotnica, res pa je najprej nagovarjala Dmitrija Šostakoviča in Arama Hačaturjana, vendar sta jo oba zavrnila. Ščedrinova suita je danes zgleden primer neoklasičnega glasbenega sloga in kongenialnega dialoga med Bizetovim izvirnikom in adaptacijo, pač v okvirih tedanje sovjetskega normativizma, ki je paranoično preganjal modernizem in vsakršne »dekadentne« eksperimentalne glasbene prakse z zahoda.
Balet Paquita, ki se danes uvršča med kánonske zglede baletnih divertimentov, torej sofisticiranih in etiketiziranih razvedril muhaste ruske aristokracije, upodablja življenje mlade španske ciganke Paquite iz časa Napoleonovih vojn.
Vsebina baleta subtilno namiguje na številna družbena, ekonomska in kulturna nasprotja, ki jih je vseprežemajoči eros romantike kot nedosegljivi ljubezenski ideal sicer želel preseči, a so žal prepogosto prevladali dejavniki bodisi družbenega statusa, stanovske etikete, političnih spletk ali ne povsem jasno definiranega pojma javne morale.
Kot pred današnjo premiero poudarja Valentina Turcu, je Ščedrin opero Carmen predelal zelo plesno, ritmično, dramatično, strastno in dinamično, podčrtal je vsako frazo, v kateri so zelo jasni konflikti, osebnost likov in medčloveški odnosi.
Ob tem je tudi sama zgodba prežeta s čustvi, željo, ljubosumjem, strastjo, obsedenostjo in posesivnostjo na eni kot tudi tragiko in žalostjo na drugi strani in prav ta dualizem je verjetno razlog, da se vedno znova ukvarja s prav takšnimi »nemoralnimi« junakinjami. V naslovnih vlogah bomo na nocojšnji premieri videli Tetiano Svetlično kot Paquito in Catarino de Meneses kot Carmen.
