Tiskane izdaje
Od leta 1868, ko so prvič videli in slišali Trubadurja, je bilo na mariborskem odru še ducat uprizoritev te Verdijeve opere, nazadnje pred dvema desetletjema. Po besedah režiserja Filippa Tonona bo tokrat projekt nekoliko drugačen tako po zvočni kot vizualni plati.
Muzikologinja Manica Špendal je poudarila, da je Verdi s Trubadurjem izpopolnil italijansko romantično opero 19. stoletja, obenem pa jo je v glasbenogledališkem pogledu znatno presegel.
Brez naslonitve na Rigoletta, še manj na Traviato, ki jo je komponiral hkrati s Trubadurjem, in ne da bi opustil tradicionalni formalni okvir, se mu je posrečilo s preprostimi sredstvi ustvariti opero, v kateri je glasbo različne izraznosti sijajno povezal v skladno celoto.
Tako poslušalce kot večino strokovne javnosti je že od začetka prevzela skladateljeva izjemna melodična invencioznost, ki se kaže tudi v tej operni stvaritvi in je najverjetneje glavni razlog za tolikšno priljubljenost te opere. Verdi je tudi po štirikrat preoblikoval nekatere melodije, preden so ustrezale njegovemu umetniškemu izrazu, in morda prav zato Trubadur vsebuje toliko lepih in prepoznavnih melodij.
To kaže tudi krstna izvedba Trubadurja leta 1853 v Teatru Apollo v Rimu, ki je bila eno največjih zmagoslavij v zgodovini opere, na zahtevo poslušalcev so ponovili sklep tretjega in četrto dejanje. Mnenje kritikov po praizvedbi je bilo različno, nekateri so očitali Verdiju, da je preveč zahteven do pevcev in uničuje umetnost belcanta, da je operna tematika zelo mračna in da v njej prevladuje nasilje.
Najvišja izraznost
Nasprotnega mnenja je tudi režiser tokratne mariborske uprizoritve Filippo Tonon, ki je lani v štajerski prestolnici že režiral opero Turandot. Poudaril je, da sta osrednja junaka Leonora in Manrico nekakšna Romeo in Julija, opera ima obilo čustvenega naboja, ki ga morajo protagonisti po njegovem nasvetu tudi interpretirati v največji možni meri, v to produkcijo so vložili vso ljubezen do glasbenega gledališča. Dejal je, da spoštuje Verdijevo glasbo, a z nekaj novostmi poskuša pričarati na odru različne občutke in jih predvsem stopnjevati do najvišje izraznosti in izpovednosti.
Pri tem bosta igrali pomembno vlogo scenografija, katere avtor je kar sam, in kostumografija Cristine Aceti. Tonon si želi nekakšen kinematografski vizualni efekt, saj današnja recepcija v marsičem temelji predvsem na vizualni podobi, zato napoveduje veliko vizualnih sporočil ter spreminjanje okvirov njihove zaznave.
Enako velja za kostumografijo, klasični srednjeveški kostumi bodo dopolnjeni z različnimi dodatki, med drugim bodo imele pevke ogromne lasulje, kar bo še potenciralo pitoresknost in blišč celotnega imaginarija.
V operi ljubezensko rivalstvo za plemkinjo Leonoro razdvaja brata, Grofa Luno in trubadurja Manrica, ki ne vesta, da sta v sorodu, najusodnejši pa je motiv krvnega maščevanja. Dirigirent bo Loris Voltolini, v vlogi Grofa Lune se bosta izmenjevala baritonista Siniša Hapač in Jure Počkaj, v vlogi Manrica Renzo Zulian in Miro Solman, lik Leonore pa bodo interpretirale Rebeka Lokar, Mina Yamazaki in Marta Torbidoni.
