Tudi gledališčniki smo se obnašali kot popolni snobi

Jutrišnja premiera Ibsnovega Johna Gabriela Borkmana v SNG Drama Maribor nastavlja zrcalo trenutni stvarnosti.

Objavljeno
09. maj 2013 18.36
MATEJA KOLEŽNIK
Peter Rak, kultura
Peter Rak, kultura

Je John Gabriel Borkman politična drama? Za režiserko ­Matejo Koležnik nedvomno. V pogovoru pred premiero je v zanjo tipičnem vehementnem in energičnem slogu obračunala z našo družbeno realnostjo, ki se izgublja v labirintih prevar in zlorab, mi pa ostajamo bolj ali manj indolentni in brezbrižni. Po uprizoritvi Markiza de Sada Jukia Mišime, Millerjevi Smrti trgov­skega potnika, Ortonovi komediji Pornoskop ali kaj je videl batler in Brechtovi Malomeščanski svatbi je to njen peti mariborski projekt, ki jo navdušuje zaradi aktualnega besedila in sijajne igralske zasedbe. »To je bolj njihova kot moja predstava,« je povedala.


Je to Ibsenovo delo vaša izbira?

Ne, s to predstavo se je Vili Ravnjak hotel posloviti od funkcije umetniškega direktorja mariborske Drame. Pravzaprav z Vilijem že nekaj let 'delava' Češnjev vrt Antona Pavloviča Čehova, pa ta projekt vedno nadomestiva s čim drugim. Najprej s Pornoskopom, nato z Malomeščansko svatbo in zdaj z Ibsenom. Ne vem, ali bo predstava uspešna, zagotovo pa je ta tema kot nalašč za sedanji slovenski trenutek.


Pri oblikovanju repertoarja se pri klasičnih delih pogosto na silo vlečejo vzporednice z aktualnim časom, pri Johnu Gabrielu Borkmanu so se ponujale same od sebe.

To je zgodba o tajkunu. Drama je bila napisana leta 1896 – da, kapitalizem obstaja že dolgo – in za razliko od sedanjega časa je direktor banke zaradi malverzacij in špekulacij takrat šel v zapor.


Ni teza o kapitalizmu preveč poenostavljena? Volja do moči, prevlade in posledične zlorabe so vezane na vse politične in ekonomske sisteme, za totalitarne še toliko bolj.

Zagotovo. Drama razkriva univerzalen psihogram objestnega in podivjanega narcisa, torej svojevrstnega­ bolnika, in sama raje pristanem na tezo, da so stanje, v katerem smo se znašli, zakrivili bolniki in ne, da smo mi družba brez morale, etike in odgovornosti. Vendar so nekdaj veljali drugačni standardi, za tistega, ki je kradel, je veljalo, da je lopov, in ne, da se je znašel. Prav tako se ni v smislu, 'če je znal poskrbeti za sebe, bo pa tudi za nas', takšnih ljudi izvolilo za župana.


Menite, da se bo v vaši – in v vseh tovrstnih angažiranih gledaliških projektih – prepoznalo ciljno občinstvo, torej ljudje, ki zlorabljajo svojo moč?

Zagotovo ne. Zelo redko se zgodi, da gledališče nastavi ogledalo tistim, ki bi se v njem morali videti. Na žalost je položaj še absurdnejši, nihče o sebi ne meni, da je pokvarjen ali 'žleht', vedno poskušajo pred javnostjo, pa tudi pred samim seboj, upravičiti svoje ravnanje z nekakšnimi objektivnimi razlogi in okoliščinami.


Ibsen se je distanciral od političnih prevratov, njegova maksima je bila plemenitost duha, torej nekakšna individualna 'vzgoja srca', ki edina vodi v boljšo družbo.

John Gabriel Borkman je tudi pretresljiva družinska drama. Imamo noro ambicioznega človeka z neizmerno željo po oblasti, njegovo ženo, ki jo zanima zgolj to, kaj si o njej in o družini mislijo drugi, in otroka, ki je preprosto povedano zmene – morda je celo največji bolnik in nikakor ne predstavlja poti v boljšo prihodnost. Teoretično so dovolj mladi, da bi lahko zaprli poglavje in začeli na novo, vendar jim tega ne dovoljuje njihov ego, njihova patološka narcisoidnost.


Problem ega in narcisoidnosti se zdi danes v primerjavi z Ibsenovimi časi še večji.

Zagotovo, saj ga spodbujajo in reklamirajo tudi množični mediji. Obstaja prepričanje, da je dovolj, da ti nekakšni strici na X Factorju povedo, da si super in da je tvoja kariera s tem zagotovljena, po­vsem zadostuje, če si to dovolj močno želiš. Samo še vrhunskim športnikom priznavamo, da je v ozadju predvsem veliko trdega dela in odrekanja, na vseh ostalih področjih vse obravnavamo zlahka, kar med drugim vodi do pomanjkanja osnovnih metjejskih veščin.


Ibsen je o Evropi govoril kot o celini, ki obstaja nekje drugje,­ Norveška zanj ni bila njen sestavni­ del, podobno jo ­dojemamo tudi mi.

Mlajši imajo zagotovo drugačne poglede, moja generacija pa se zdi izgubljena, tavamo med odgovornostjo, vestjo, zagrenjenostjo ... Pravzaprav smo v smislu Orwella pričakovali, da nas bo veliki brat osvojil z militantnimi invazijami, v resnici pa smo brez boja podlegli kapitalu in korporativni institucionalizaciji užitka. Ulovili smo se na ugodje.


In krivda je zgolj naša, kriviti druge se zdi nesmiselno.

Krivda je zgolj naša in tukaj tudi gledališče ni izvzeto. Res razsvetljenska država še ni povsem demontirana, za zdaj še lahko z javnimi sredstvi ustvarjamo za javno dobro, vendar smo se tudi sami gledališčniki prepogosto obnašali kot popolni snobi.


Vendar je naše gledališče v zelo spodobni formi.

Če se primerjamo s tujino, to nedvomno drži. Naši ansambli so odlični, naš največji hendikep pa so neznosna majhnost duha, malenkostnost in vrtičkarstvo. Če hočeš pri nas kaj doseči, moraš vedno zavrteti vsaj pet telefonskih številk, še na Hrvaškem, kjer sem veliko delala, so bolj odprti in velikopotezni. Potem je tukaj še večno zmerjanje z belimi in črnimi in rdečimi, v resnici pa je vse skupaj ena 'familija', v kateri se z ničimer in z nikomer v resnici ne obračuna.