Tiskane izdaje
V gledališki sezoni, ki izmerja pojem identitete, uprizoritev prve prave (ali vsaj ohranjene) slovenske tragedije z zgodovinsko snovjo najbrž ne potrebuje posebnih razlogov.
Ob vprašanjih, kot so, kdo smo, kam gremo in kaj bi želeli početi sami s seboj, je tekst, ki tematizira nasilno pokrščevanje poganskega sveta, tujstvo v lastnem svetu pa tudi majhnost duha malih, lahko še kako aktualen.
Tugomer je prvič izšel leta 1876 in sicer kot delo Josipa Jurčiča (1844–1881). A kot so pokazale poznejše znanstvene raziskave, je bil tekst v izdani obliki pretežno delo Frana Levstika (1831–1887). Jurčič je namreč Tugomerja napisal v prozi, črpal pa je najbrž iz stare srednjeveške nemške kronike oziroma iz zgodovinske snovi iz 9. in 10. stoletja o izdaji slovanskega kneza Tugomerja in o koncu Polabskih Slovanov.
Jurčič je svojega Tugomerja pred natisom predložil Levstiku, ki pa z delom ni bil zadovoljen, a očitno visoko motiviran, saj je na podlagi Jurčičeve predloge napisal novo tragedijo (gre za edini večji Levstikov dramski tekst) in sicer v verzih, s precej spremenjeno dramsko in vsebinsko strukturo, predvsem pa je ustvaril značajsko bistveno spremenjenega Tugomerja, slovanskega kneza in pogana, postavljenega med sovražna svetova zavojevalskih frankovskih Nemcev na eni strani in lastnega ljudstva na drugi, ki ju skuša Tugomer spraviti med seboj.
Dva različna protagonista
Pri Jurčiču, ki se je napajal iz duha Shakespearovih makiavelističnih oblastnikov in motivike Schillerjevih dram, Tugomer deluje iz osebnih vzgibov, rojake izda zaradi intimne ljubezenske strasti. Značajsko ni pozitivna oseba, nacionalno izdajstvo stori zaradi ljubezenskega motiva.
Levstikov Tugomer pa ne deluje iz notranje nuje, čeprav, kot v Primerjalni zgodovini slovenske literature zapiše Janko Kos, po svojem bistvu predstavlja podobo predromantičnega subjekta v boju z lastno subjektiviteto, vendar pa je ta postavljena v okvir nadosebne nacionalne ideje, rečeno poenostavljeno, ljubezni do domovine. Njegov značaj je plemenit.
Če je tragika Jurčičevega Tugomerja v trku z ničemer omejene subjektivitete, ki ne povzroči samo njegovega nemoralnega in neetičnega delovanja, ampak tudi pregreho nad skupnostjo, iz katere izhaja in v kateri živi, pa je tragika Levstikovega Tugomerja v njegovi zgrešeni presoji, ki se napaja iz njegove plemenitosti in naivnosti, da je sprava med dvema narodoma, velikimi Nemci in malimi Sloveni, mogoča.
Levstikovo tragedijo bi pogojno lahko označili za tendenčno, celo politično dramo, še zlasti, če upoštevamo takratni družbeno-politični kontekst ter dejstvo, da je bil Levstik izrazit predstavnik mladoslovencev, angažiran v uveljavljanju slovenstva in slovenskega jezika.
Po mnenju avtorice priredbe in dramaturginje Žanine Mirčevske – redakcija uprizorjenega besedila se opira na objavo Tugomerja, kot ga je v peti knjigi Levstikovega Zbranega dela uredil Anton Slodnjak (DZS, 1955) – je Tugomer enkratna pojava v slovenski dramatiki; ne le, da želi zaščititi svoj narod, ampak je edini, ki si brez fige v žepu in partikularnih interesov želi sprave in izogniti se krvavemu spopadu.
V tem smislu je Levstikov Tugomer humanist, čigar plemeniti namen je zlorabljen. Znajde se med dvema nasprotujočima se svetovoma, v spopadu, ki v imenu verskih, političnih in osebnih intersov deluje manipulativno in skrajno neetično. Tisto, kar je po dramaturginijem mnenju novost, je, da Tugomerja ne pokonča sovražnik, ampak rojaki. Je bila torej že v samem vzniku slovenstva zasejana neskončna kal razdora?
Poudarek drame je po njenem mnenju predvsem prikaz sveta, ki ga poganja nenehen družbeni in kulturni boj. Ta sicer vedno znova omogoča vznik Tugomerjev, svobodomislenih, visokoetičnih in avtonomnih posameznikov, ki delujejo v skladu s temeljnimi postulati družbenega prav in neprav, a tudi vedno znova poskrbi za njihov zaton in njihov tragični konec. Svet, v katerem se je znašel Tugomer nekoč, ni tako v ničemer bistvenem drugačen od sodobnega sveta: Tugomerjem spodleti vedno znova.
Človek pred časom
Najtežja naloga pri uprizoritvi je bila po besedah režiserja Diega de Bree, kako preseči politični kontekst, ki bi ga lahko prinesla interpretacija lika Tugomerja, zato se je ukvarjal predvsem z vprašanjem pravega psihološkega vzgiba, ki žene glavnega junaka. Zanj je Tugomer izjemen posameznik, človek pred časom, človek vizije, ki se znajde v boju s prevladujočo racionalnostjo, a mu ta boj usodno spodleti.
Drugi tematski poudarek je za De Breo psihologija majhnega naroda kot družbene entitete, ki ji vladajo osebnostne oziroma značajske značilnosti posameznikov in seveda konflikti, ki jih ta majhnost sproža. Tudi v tem smislu je po njegovem mnenju Levstikov Tugomer izrazito slovenski tekst, Tugomer pa tipični slovenski junak: rojaki ga zavrnejo in razglasijo za izdajalca, saj prihaja iz tujega, »zunanjega«, za malo slovensko zaprtost sovražnega sveta.
Postane tujec v lastnem mestu – to pa ni le znana motivika slovenske proze, ampak tudi zelo konkretna izkušnja marsikatere slovenske osebnosti, ki je presegla planke samozadostne, omejene, zavistne in nadute domačije.
Na prvi pogled se torej zdi, da je Levstikov Tugomer, ki je, čeprav napisan v drugi polovici 19. stoletja, živel na slovenskih odrih z velikimi presledki šele in skozi celo 20. stoletje, toliko zaprašen, kolikor je obenem tudi sodoben.
Njegove glavne tematske premise – vloga posameznika v svetu nenehnih političnih, kulturnih in verskih vspopadov, ki jih velikokrat generirajo povsem osebni interesi posameznikov, pa vprašanje identitete posameznika in predvsem slovenstva samega – so tudi danes še kako aktualne. Seveda ne kot moraliteta. Morda kot intimna drama?
