Tujec, ki ga hitro vzljubiš

Zastave – Mož – Slepota: Tri igre Vitomila Zupana na malem odru ljubljanske Drame.

Objavljeno
05. februar 2015 18.57
Ženja Leiler, kultura
Ženja Leiler, kultura

Režiser, ki je lani ustvaril in režiral dramsko besedilo Vse o Ivanu, v katerem je aktualiziral tri Cankarjeve drame oziroma njihove ženske like, se je tokrat lotil priredbe treh iger Vitomila Zupana.

Njen naslov Zastave – Mož – Slepota je sestavil iz naslovov Zupanovih pesmi iz zbirke Polnočno vino, ki jih je za uprizoritev uglasbil Boštjan Narat. Premiera bo nocoj na malem odru ljubljanske Drame.

Vitomil Zupan (1914–1987) velja za enega naplodovitejših in vsestranskih slovenskih pisateljev druge polovice 20. stoletja. Pisal je prozo (novele, romane, mladinske povesti in pravljice), poezijo, eseje, drame, filmske scenarije in radijske igre.

Čeprav sega njegova prva revijalna objava – novela Črni šahovski konj – v leto 1933, pa je vrsta del, ki jih je napisal v tem obdobju, postala znana javnosti šele v sedemdesetih letih preteklega stoletja. To je bil tudi vzrok, da je bil njegov razvojni ustvarjalni lok dolgo časa neznan.

Izrazito avtobiografski opus

Zupanovo pisanje je večinoma avtobiografsko. Povedano drugače, njegove literature ni mogoče ločiti od njegovega življenja, ki je bilo življenje izrazito močne, samosvoje, uporne in boemske osebnosti.

Pred drugo svetovno vojno se je preživljal s priložnostnimi deli, kot kurjač, učitelj smučanja, pleskar, bil je celo poklicni boksar. Med vojno se je priključil osvobodilni fronti, bil v italijanski internaciji, iz katere se je rešil in odšel v partizane.

Po vojni je bil kratek čas urednik na ljubljanskem radiu, leto dni po Prešernovi nagradi, ki jo je leta 1947 prejel za novelo Rojstvo v nevihti, pa je bil na montiranem procesu zaradi nemorale, poskusa posilstva in uboja, povzročitve samomora, izdajanja državnih skrivnosti in sovražne propagande obsojen najprej na deset, potem pa celo na osemnajst let zapora s prisilnim delom. Izpuščen je bil leta 1954. Na »svobodi« je vse do smrti deloval kot samostojni pisatelj in objavljal večinoma pod psevdonimom.

Najbolj močan avtobiografski del njegovega opus je gotovo romaneskni. Svojo zaporniško izkušnjo je tako opisal v romanu Leviatan (1982), življenje in usodo pred vojno v romanu Komedija človeškega tkiva (1980), medvojno zgodbo v Menuetu za kitaro (1975), po katerem je Živojin Pavlović posnel Nasvidenje v naslednji vojni, povojno obodbje v romanu Igra s hudičevim repom (1978), jesen življenja pa v nedokončani Apokalipsi sedanjosti (1988).

Še vedno aktualna dramatika

Zupanova dramatika je bila pri obravnavanju njegovega dela vedno bolj kot ne na obrobju. Nekatere njegove drame so bile uprizorjene več desetletij po nastanku, ponavadi so obveljale za uspešnice, zadnja tri desetletja pa tako rekoč ni bil del repertoarja slovenskih gledališč.

Bulčeva priredba je nastala iz treh Zupanovih iger. Televizijske igre Atentator in kralj (v režiji Mirča Kraglja je bila na TVS prvič predvajana 1973), ki obravnava naravo oblasti. Igre Črv, ki je bila v režiji Jožeta Babiča premirno uprizorjena v Novi Gorici, nastala pa je na podlagi nagrajene in uspešne radijske igre Upor črvov (1969), v kateri Zupan secira porazno moralno podobo socialistične družbe.

In eksistencialno-psihološke drame Bele rakete lete na Amsterdam, ki je bila leta 1972 nagrajena na anonimnem natečaju treh jugoslovanskih gledališč. Istega leta je bila tudi prvič in zadnjič uprizorjena na slovenskem odru, in sicer v novogoriškem gledališču.

Po mnenju dramaturginje in urednice gledališkega lista Darje Dominkuš so te tri igre štirideset let po nastanku še vedno prepričljive in žive, najsi gre za njihovo družbeno-kritično razsežnost ali za psihološko zgradbo oseb. »Zlorabe oblasti, družbena razslojenost, odtujenost in pohlep na vrhu, životarjenje na dnu – vse to je danes še bolj kričeče kot v Zupanovem času«.

Režiser in avtor priredbe vidi povezavo med vsemi tremi igrami v individualizmu in uporništvu glavnih junakov ter njihovim ukvarjanjem z umetnostjo. Naslov predstave pa po njegovih besedah zgoščeno povzema »pomensko polje, ki vsebuje bistvo (ali vsaj eno od jeder) Zupanovih besedil: individualizem, samosvojost, upornost posameznika, ki je v konfliktu s konvencijami družbe (in) v primežu aktualne ideologije: kapitalistične, komunistične, rojalistične, katerekoli že.«

Poleg tega gre za »predstavo o umetnikih in različnih načinih upora in o današnjem kastriranem uporu, še posebej, če ga primerjamo z upori še pred nekaj desetletji«. Vsa tri besedila »povezuje osebnost Vitomila Zupana, ki jo lahko ves čas slutimo skozi avtobiografske elemente, gosto posejane po njegovih delih«.

V predstavo je skušal zaobjeti čim več Zupana, ki ga sicer vidi kot »tujca, ki ga hitro vzljubiš«, kot »žlahtnega divjaka« in »kot primerek redke vrste, ki se naših krajev izogiba«.