Twin Peaks zemljemerca K.-ja

Skupni imenovalec letošnje domače gledališke sezone so gotovo »romani na odru«. Samo v poklicnih gledališčih bo dramatiziranih kar deset romanov, od tega trije v SNG Drama Ljubljana: po Mannovi Čarobni­ gori nocoj še Grad Franza Kafke­ (1883–1924), aprila mu bo sledila uprizoritev romana Gorana Vojnovića Jugoslavija, moja dežela.

Pri Kafkovem Gradu sta združila moči režiser poljskega rodu Janusz­ Kica, ki ga imamo, tako kot Nemci, Avstrijci in Hrvati, za svojega tudi pri nas, saj je v zadnjih dvajsetih letih z več kot tridesetimi režijami močno zaznamoval sodobno slovensko gledališče, in hrvaški pisatelj, dramatik in dramaturg Goran Ferčec. Ni prvič, da Kica uprizarja Kafko, kot ni prvič, da ga Ferčec dramatizira. Prav tako ima tudi njuno sodelovanje nekaj zgodovine, delno povezane s Kafko.

Leta 2011 je bil Ferčec najprej dramaturg pri Kicevi zagrebški uprizoritvi Camusove dramatizacije Besov Dostojevskega, leta 2013 je za oder priredil Mojstra in Margareto Bulgakova, ki ga je Kica uprizoril v Mariboru, lani pa sta se za reško gledališče lotila še uprizoritve Kafkovega romana Amerika.

Slednjega je Kica enkrat že uprizoril, in sicer leta 1995 v ljubljanski Drami, šest let pozneje pa je za isti oder priredil še njegov roman Proces.­ V tej uprizoritvi je v vlogi Josepha K.-ja nastopil Branko­ Šturbej, ki bo v Gradu upodobil K.-ja.

Kafkov večinoma po njegovi smrti objavljeni opus, v osrčju katerega so prav nedokončani romani (Proces, Grad in Amerika, prvič izdani med letoma 1925 in 1927), velja poleg Proustovega in Joyceovega za enega najbolj interpretiranih in na neki način širšemu občinstvu manj dostopnih literarnih opusov.

Razglašen je bil za ekspresionista, modernista, pa postmodernista, celo za magičnega­ realista, zaradi svojega odnosa z močnim in nedostopnim očetom je bil slast freudovskih analiz, ki so njegovo literaturo brale kot avtobiografsko prozo. Morda je paradoks, da je Kafka tudi zares lahko vse to, a obenem tudi nič od tega.

Grad je v slovenščini prvič izšel leta 1967 v prevodu Jožeta Udoviča in z obsežno študijo Dušana Pirjevca, ki je roman interpretiral kot antipod tradicionalnemu romanu in aktivnemu novoveškemu protagonistu. Njegovo vsebino je mogoče zajeti v enem samem stavku: Nekega zimskega večera se K. znajde v odročni vasi, kamor naj bi ga tamkajšnji grof poklical za zemljemerca, a naj K. stori karkoli, mu nikakor ne uspe prodreti v grad. Še bolje pa zaobjame vsebino romana kar njegov uvodni stavek: »Bil je že pozen večer, ko je prišel K.« To je namreč tako rekoč edina oprijemljiva stvar, ki jo v romanu pravzaprav ­izvemo o K.-ju.

Goran Ferčec, ki je priredbo seveda napisal v materinščini (prevedla jo je Višnja Fičor), v gledališkem listu navaja, da je mogoče izvirni naslov Das Schloss v hrvaščino prevajati kot Dvorac ali kot Zamak. V slovenščini bi šlo v obeh primerih za Grad, a rodilnik hrvaškega samostalnika zamak, opozarja avtor dramatizacije, postane zamka, torej zvijača, vaba, past, prevara. Ferčec je tako »popolnoma naključno, po neki abstraktni jezikovni mistiki«, v sklanjatvi »naslova v majhnem slovanskem jeziku« ugledal vodilni motiv romana in »dramsko situacijo, v kateri se je znašel glavni ­protagonist«.

Osrednji problem Gradu tako vidi kot zanko, v katero zvabijo K.-ja, ki po službeni dolžnosti pride v »zaprto, odmaknjeno, nedostopno vas, katere prebivalci se brez vprašanj uklanjajo moči in vplivu gradu, ne da bi kateri poskušal izvedeti, kdo in kaj grad pravzaprav je«. Ko skuša K. ta sistem razumeti, ga ta potegne vase, s čimer simbolno tudi umre, saj iz zaprtega kroga ni sposoben več izstopiti. To se sliši zelo aktualno.

Agent Cooper in K.

Ferčec, ki zaradi zapletenosti postopka dramatizacije piše z lesenim svinčnikom – »Včasih zadošča eden. Za Kafko sem potreboval tri.« –, v svojem zapisu potegne tudi zanimivo paralelo s kultno ameriško nadaljevanko Twin Peaks, posneto v devetdesetih.­ V njej pride agent Cooper v malo mestece preiskovat smrt mlade Laure Palmer.

A tako kot K.-jeva zemljemerska naloga tudi preiskava umora postane povsem postranska stvar. Cooper, ki prav tako kot K. ves čas za svoja opažanja uporablja diktafon (simbolni predmet kot edina vez z realnostjo), se zapleta in zaplete v odnose male vaške skupnosti in v nekem trenutku ne (z)more več ven.

Strah pred smrtjo

Literarni svet Franza Kafke je kompleksen miselni labirint, poln notranjih monologov in intimnih perspektiv, ter obenem strukturno izrazito razvejen rizom. Znotraj pisateljevega opusa je Grad najbrž najbolj zapleten roman. Janusz Kica ga vidi kot »roman zrelega človeka«, v katerem junak ne propade zaradi sveta, v katerega vstopi, ampak zaradi samega sebe, to je njegova odločitev. Medtem ko v Ameriki na neki morda celo zelo konvencionalen način svet uniči glavnega junaka Karla Roßmanna, se K. uničuje sam.

»Pri Kafkovih likih imaš vedno občutek, da so vsi travmatizirani, preplašeni, in trudim se, da bi pokazal, da smo to tudi mi, ne da bi zares vedeli, zakaj.« Ob tem Kica navaja Kafkovo misel, zakaj je ljudi strah smrti – ker ugotovijo, da življenja niso živeli, in zato nočejo umreti.

Natanko to se po Kicevem mnenju zgodi tudi glavnemu junaku Gradu. K. uteleša intenco iskanja smisla življenja, ki je za Kico že smisel življenja sam. V uprizoritvi je hotel opraviti tudi z nekaterimi največjimi klišeji, povezanimi s Kafko, kot je ta, da gre za avtorja brez humorja. »Ne poznam avtorja, ki bi ga imel več,« pravi Kica.

Za režiserja je Kafkova proza torej tiste vrste literatura, ki se dotika elementarnih vprašanj. To, kar ga zanima, je, ali je danes v gledališču sploh še mogoče postavljati takšna vprašanja. In komu, kateri javnosti, če ta sploh še obstaja, jih gledališče pravzaprav postavlja. To so težka, morda celo nehote retorična vprašanja. Kot pri Kaf­kovem pisanju imajo sicer svoj jasni začetek in konec, rep in glavo, ne pa tudi odgovorov ...

A če sledimo Kicevemu zapisu v gledališkem listu do konca, ničesar ne smemo vzeti preveč zlahka, kajti samo »en korak je od enostavnih odgovorov na vse do totalitarne miselnosti«. Na nekatera vprašanja enostavno ni odgovorov. In prav zato si jih postavljamo vedno znova.