Tiskane izdaje
Zakopali so ga pod tlak kapele, novo vstajenje pa mu je prineslo šele leto 1954, ko so ga Londončani odkrili ob prenovi kapele zaradi bombardiranja med drugo svetovno vojno.
Sedaj je prvič na ogled na razstavi Art under Attack (Napadena umetnost) v londonskem muzeju Tate Britain, kjer si tamkajšnje razstavne kapacitete deli s številnimi drugimi umetniškimi deli, ki jih povezuje podatek, da so bili tarča otoškega ikonoklazma.
Tema razstave je namreč prav britanski ikonoklazem v širokem časovnem loku od zatona katolicizma in vzpona anglikanske cerkve v času renesanse do sodobnosti.
Tudi na Otoku so se v 16. in 17. stoletju pridružili evropskemu uničevanju sakralne likovne umetnosti s strani protestantov, dejstvo, da so Kristusa iz kapele trgovske bratovščine zakopali, pa je pravzaprav prineslo njegovo rešitev. Čakanje na boljše čase.
A so mu ikonoklasti pred tem vseeno uspeli odbiti stopala in roki, prav tako je šla po zlu tudi odrešenikova trnova krona. Pravzaprav jo je še dobro odnesel, na razstavi so namreč tudi dobesedno obglavljeni Kristusi.
V Tate Britain so razstavi dodelili termin med 2. oktobrom in 5. januarjem prihodnje leto in je sploh prva britanska na temo nacionalnega ikonoklazma pa tudi širših, ne nujno dogmatsko utemeljenih napadov na likovno umetnost. V njenem jedru je raziskovanje različnih gibanj in vzrokov, ki so privedli do uničevanja kipov, slik ali drugih likovnih objektov. Tudi arhivskega gradiva.
Med njenimi vrhunci so slika Notranjost katedrale v Canterburyju, ki jo je leta 1657 naslikal Thomas Johnson in predstavlja edini slikarski dokument puritanskega ikonoklazma v Angliji, prav tako sneti vitraži iz te znamenite angleške katedrale, v izboru pa so tudi uničeni vitraži iz opatije Rievaulx, fragmenti korne pregrade iz Winchesterske katedrale ali eden horarijev iz Britanske knjižnice, ki je bil prav tako žrtev puritancev.
Britanci se od ikonoklazma niso poslovili niti v naslednjih stoletjih. Na razstavi je mogoče spoznati, kako so se otoške sufražetke, borke za politično enakopravnost žensk in volilno pravico, leta 1913 v Manchastru znesle nad sliko Delfska sibila Edwarda Burne-Jonesa, slabo stoletje za njimi pa so svojo jezo znale izraziti tudi novodobne feministke. Natanko 8. marca leta 1986 jo je skupilo seksistično delo Stol Allena Jonesa iz leta 1969, ki je danes brez vidnih posledic zastopano v Tateovi zbirki.
Prisotna pa so tudi »nasilna« dela samih umetnikov.
Prvič so, denimo, predstavili klavir in stol, ki ju je v okviru svoje umetniške akcije leta 1966 uničil Ralph Ortiz, zastopani pa so tudi Gustav Metzer, John Latham, Yoko Ono, brata Chapman, Douglas Gordon in seveda še kdo.
