Tiskane izdaje
Koper - »Fasciniralo me je, ko sem šele na tiskovni konferenci iz komentarjev kolegov, ki soustvarjajo predstavo, izvedela, o čem vse govori tekst Kako osvojiti fanta (4 simpl koraki),« je o svojem dramskem prvencu povedala mlada dramatičarka in igralka Urška Taufer. Mladinsko igro, namenjeno tudi odraslim, so krstno uprizorili v Gledališču Koper.
Vsakršna podobnost z resničnostjio je zgolj namerna, ste zapisali.
Sprva sem imela milijon idej in videla, da tako ne bo šlo. Zato sem se oprla na lastne izkušnje in dogodke iz mojega okolja in zgodba se je kar sama odprla. Preprosto in iskreno.
Nekaj reinterpretacij je vendarle bilo.
Seveda, samo motivi, liki, situacije so resnični, sicer se vse prepleta v novo, izmišljeno zgodbo, ki se nikoli ni zgodila v celoti, kot je zapisana.
V osnovni šoli ste bili odličnjakinja, toda že v prvi dan srednje šole so vas tri učiteljice vrgle iz razreda.
V osnovni šoli sem se najbolj bala, kako me bodo sošolci sprejeli. V enem od razredov me je tedanja sošolka hotela zastrupiti, češ, da naj bi ji ukradla fanta. Dala mi je odvajalo v hrano med kosilom. To me je malce izučilo, morda tudi spremenilo. Še danes ne vem, kaj sem zagrešila, da so me učiteljice prvega dne vrgle iz razreda. Verjetno je bil kriv dolg jezik.
V Sloveniji nimamo ravno veliko dramatikov, ki so tudi igralci.
Pa imamo - Iztok Mlakar, Andrej Rozman Roza, Gašper Tič, Saša Pavček Andrej Jelačin...
Je to ovira ali prednost?
Zame je prednost. Drugače se osredotočaš na igro, ker veš, kaj si hotel povedati in lažje oblikuješ lik na odru.
Ali zaradi tega ne prihaja do konflikta z režiserjem, ki ima soje predstave o postavitvi igre?
V tej predstavi imamo k sreči režiserja (Matjaž Latin), ki je zelo odprt. Predstavo delamo skupaj, smo sošolci istega letnika akademije. Če ima kdo idejo, kaj bi dodal, spremenil, je ta celo zaželjena, in jo potem skupaj predebatiramo. Sploh nismo imeli težav, ko smo morali zaradi dinamike skrajšati besedilo. Morali smo nekaj stvari zgostiti, saj skačemo iz teme v temo, štirje igralci odigramo 13 ali 14 likov.
V predstavi je položaj slovenske družine dokaj temno naslikan. Je res tako problematičen?
Vse je nekoliko karikirano in poudarjeno. V ospredju so mladi, toda zdi se mi, da je predstva bolj namenjena odraslim. V njej se lahko spomnejo, kako je biti mlad, kako si mladi želijo imeti nekoga radi, kako je, če se počutijo grdi, če ne pripadajo nečemu, kaj vse jih muči, kako hrepenijo po normalni, stabilni družini, po ljubezni... Kako težko se znajdejo, ko iščejo svojo identiteto.
Odrasli ne vidijo dobro sveta mladih?
V tej predstavi se res zdi tako. Zdi se mi, da se čutijo celo krive, da mladi študirajo in ne dobijo zaposlitve. Nihče pa ne zna ničesar narediti, da bi bilo drugače...
Kakšno je sporočilo predstave?
Sporočilo je, če si nekaj res želiš, se bo to tudi uresničilo, samo da ni nobenih pravih korakov v to smer. Mlada generacija mora najprej ugotoviti, kaj si res želi. Nisem prepričana, da ji je to povsem jasno.
Vendar mladi opozorjajo na nepravilnosti. V predstavi je slišati celo nekatere nekorektne dialoge. V vsej tej jezi in kritiki je skrita želja, da želijo pomagati in spreminjati slabe vzorce.
Mladi ne vedo, kaj je res tisto, proti čemur naj se uprejo in kako.
Mar to ne pomeni postopno pristajanje na iste stereotipe in kolesnice, ki jih živijo odrasli?
Na to ne znam zadovoljivo odgovoriti. Najlažje je pasivno sprejemati življenje. Ko sem se odselila od staršev, sem se začela obnašati kot moji straši. Po letu dni sem videla, da sem postala ista kot mama. Sama sebi sem šla na živce, zato sem se zavestno hotela spremeniti.
Čutite kaj uporništva pri sebi?
Kadar se počutim kot upornimk, ki ve zakaj se upira, se počutim dobro.
Mora imeti dramatik pisanje prirorjeno v genih, ali se ga lahko nauči?
Pisanja se da naučiti, vendar mora imeti pisec žilico in se mora truditi...
Koliko vam je pomagalo, da ste vnukinja Toneta Partljiča in Vena Tauferja, po drugi strani pa hči režiserja Vita Tauferja in mame igralke Mojce Partljič?
Zelo, čeprav so v Sloveniji sorodstvene vezi grdo ožigosane in obremenjene z lažno moralo. Marsikje človeka neradi zaposlijo, ker se bojijo očitkov o nepotizmu in povezavah med sorodniki. Jaz sem odraščala s pisateljevanjem in gledališčem. Morda bi se mi to početje lahko uprlo, ampak se mi ni in mi je to delo pravzaprav vse bolj všeč. Iščem pa svojo pot, seveda.
Ste deležni očitkov o privilegijih, protekciji, je to ovira?
To je pritisk, ki se ga skušam znebiti, ker se moram stalno dokazovati in ti očitki znajo biti zoprni. Meni je dal dedek (Tone Partljič) ogromno veselje do branja, dal mi je to, kar bi mi morala dati šola. On je znal.
Kako je to naredil?
S svojo ljubeznijo do tega, z zgodbami. To sem poslušala celo življenje. Zato ni čudno, da sem veliko brala in sem tudi sama zašla v te vode. Da bom pisala za gledališče, tega pa si nisem nikoli mislila.
Vam je kdaj pomagal pri pisanju?
Bila sem pri njemu v Ljubljani kot otrok in sem slepo udarjala po pisalnem stroju. Potem je tako zapisane črke djvsdtzslasduzdvbd... z zanimanjem na glas bral.
