Utopijam se ne bi smeli odpovedati

Premiera v SMG: Predstava Bare Kolenc jemlje za izhodišče čudaško zgodbo o nenavadni usodi francoskega znanstvenika alžirskega rodu.

Objavljeno
09. marec 2018 17.26
Igor Bratož
Igor Bratož

Kaj je črna luknja, vedo povedati znastveniki, zgoščena zvezdna masa, polje popolnega izničenja in obenem mesto stvarjenja. Kako z metaforo črne luknje osvetliti erozijo zahodnjaške tradicije humanizma, v predstavi Metamorfoze 4°: Črne luknje kaže avtorica, filozofinja, koreografinja in plesalka Bara Kolenc.

»Smo danes sploh še lahko humani?,« se sprašuje Bara Kolenc, »smo sposobni sočloveku pogledati v oči, v črno luknjo njegove zenice? Smo sposobni razumeti točko nič, to skrajno metafizično točko fenomena črne luknje, da bi lahko presegli stereotipe in predsodke?«

O tem, stereotipih in predsodkih, zgodba predstave, v kateri igrajo Janja Majzelj, Blaž Šef in Matija Vastl, govori na podlagi resnične življenjske zgodbe vrhunskega znanstvenika osnovnih delcev, ki so ga za potrebe predstave poimenovali Hippolyte Negrouche.

Prisilna pot v črno luknjo

Novinarske agencije so leta 2009 poročale, da so v mestecu Vienne na jugovzhodu Francije na podlagi informacij ameriških obveščevalnih služb aretirali dvaintridesetletnega Francoza alžirskega rodu Adlèna Hicheurja, postdoktorskega raziskovalca na univerzi v Lozani, delavca velikega hadronskega trkalnika Evropske organizacija za jedrske raziskave CERN na švicarsko-francoski meji, češ da je bil v stikih s severnoafriškim krilom teroristične organizacije Al Kajda in da je načrtoval teroristični napad v Franciji. V sporočilih naj bi namigoval, da je treba zahodne države kaznovati zaradi protimuslimanskih vojn v Iraku in Afganistanu, predlog alžirskega sodelavca Al Kajde, da bi postal samomorilski napadalec z bombo, pa je jasno zavrnil.

Po dveh letih in pol zapora, malomarni preiskavi in sojenju, na katerem so njegovi odvetniki dokazovali, da je le pošiljal jezna elektronska sporočila, ni pa nikdar načrtoval terorističnega dejanja, so ga obsodili na pet let zapora, a kasneje vendar izpustili. Znanstveno kariero je nadaljeval v Braziliji kot gostujoči profesor na univerzi v Riu de Janeiru, po treh letih tam pa so ga nenadoma izgnali v Francijo, kjer ga je doletel hišni pripor.

»Prisiljen se je bil odpovedati francoskemu državljanstvu in se preseliti v Alžirijo. Gre za zgodbo posameznika, ki ga družba sistematično degradira in ga postopoma izžene v črno luknjo,« dodaja Bara Kolenc o Hippolytu Negrouchu in razlaga, da je družba prihodnosti že tukaj. »Če prepoznamo njene ključne mehanizme, lahko predvidimo, kako se bodo stvari odvijale. Lahko pa tudi vplivamo na njihov razvoj. Do neke mere so stvari strukturne, a obenem ne smemo pozabiti na človeški faktor, ki je faktor dejanja, komunikacije, skupnosti.«

»Živimo v svetu, ki ga vleče v črno luknjo,« pravi avtorica predstave. »Strah, občutek brezizhodnosti in nemoči so v zadnjem desetletju postali del našega vsakdana. Tako zelo, da smo se na to stanje že skoraj privadili. Kot tudi na naraščajočo nestrpnost, ki preplavlja Evropo. Najbolj me zaboli, kadar pri posameznikih zaznam prav to privajenost, ki je nekakšna mešanica ignorance in odpora, in nezmožnost širšega uvida v stanje stvari. Najbolj pa me razveseli, ko pri nekom zaznam voljo in moč, da deluje, ustvarja, načrtuje. Verjeti je treba v možnost spremembe.«

Bara Kolenc dodaja, da se utopijam nikakor ne bi smeli odpovedati, saj so »vizije nečesa, kar se zdi nemožno«. Po njenem mnenje ravno nemožno vzpostavlja polje možnosti, »samo s hojo po robu lahko zamaknemo sam rob. […] Da pa bi lahko hodili po robu, se je treba otresti strahu.«

Avtorica je s predstavo svojega pri Ovidu navdihujočega se niza Metamorfoze 3°: Retorika (soavtor je bil Atej Tutta) kot prva slovenska avtorica gostovala na berlinskem na festivalu Theatertreffen in tam leta 2016 prejela produkcijsko nagrado, ki jo financira Zvezna agencija za državljansko vzgojo. Projekt Metamorfoze 4°: Črne luknje – režijo podpisuje Bara Kolenc, dramaturgijo Goran Injac – je nastal v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča, Schauspiel Dortmund in Kina Šiška.