V mrtvega konja ne gre brcati!

V Tauferjevi postavitvi Tartuffa je ta izgubil svoje pretežno svetohlinske lastnosti in postal goljuf med podobniki, parazit, ki se naseli v mehko tkivo družine in izrablja vse, kar mu pride pod roko. Vera je samo še stvar med stvarmi; kot bi režija sledila Kleantovemu sklepnemu stavku, da v mrtvega konja ne gre brcati, in domači dušebrižniki so se sami dovolj razkrili s finančnimi škandali in malverzacijami, da jim igra o sleparju ne more nič več dati ali vzeti.

Uprizoritev je nastala v funkcionalno sčrtanem in novem, neverznem prevodu Primoža Viteza, avtorja priredbe in lektorja, ki prikaže Orgona in njegove kot različno opredeljene do obljube smisla, ki ga prinaša Tartuffe. Ta je bolj tujek, agens, ki stopi na prazno mesto avtoritete, in za njegovim blaziranim in stišanim glasom, ki naj bi prestavljal potopljenost v duhovne sfere in bedni človeški kondiciji nadrejeno, strastem in strahovom pobeglo eksistenco, se nam vse bolj kaže kot mesto projekcije; Radoš Bolčina ga zastavi kot skrivnostno in oslabelo subjektiviteto, ki uporablja različne slepilne manevre in stresa fraze, ki jih radi slišijo, vsaj glavna, Orgon in njegova mati. V njem skoraj ni pretkanosti, razen v direktnem samorazkritju, ki ga itak ne slišijo, njegov današnji Tartuffe s svojo pojavo je bolj obljuba in senca karizme, nekakšen umeseni bonton ali priročnik o krepostnem in srečnem življenju.

Vse je postavljeno v z visoko steno zamejen meščanski salon s klavirjem in ozko režo, ki namiguje na razkošje nekje zadaj – scenografija Matej, kostumografija Barbara Stupica – in ne brez uglajenosti v vedenju pri prisotnih; morda se le Orgonu pozna, da se je moral nagarati za svoje meščanstvo in je malo gustavovski lik, socialističen, tudi kompulziven in zbegan. Gojmir Lešnjak - Gojc ga zastavi kot scagano in stežka avtoriteto ohranjajočo figuro, ki ji stvari polzijo iz rok, predvsem energija mlajših; zato je toliko bolj ihtav pri uveljavljanju svojega, ob podpori matere, ki jo zastavi Teja Glažar kot brezrezervno­ enoumnico, ki je pretežno čisto iz sebe.

Na drugi strani so sile družinske kontinuitete pod vodstvom Elmire in Kleanta, hišne gospodarice in njenega brata, ki predstavljata zdrav razum in pravo mero, Helena Peršuh in Iztok Mlakar sta po hitrosti in umirjenosti kot iz za stopnjo bolj plemenitega sveta. Zato je njuna operativka in zvijačen um z veliko praktičnostjo in sposobnostjo preživetja služabnica Dorina; Ana Facchini spravlja vse v red, lovi hormonsko prenapeto mularijo, ki se razletava na vse strani, ona čuva prehod v pekel in na ozkem grlu med znotraj in zunaj preprečuje najhujše, razdrobitev, izolacijo, pregnanstvo. Stežka in precej komično; Urška Taufer in Nejc Cijan Garlatti kot Marijana in Valer sta eksploziven mlad par hitre jeze, tudi Damis Petra Harla je trmast; nasploh se kažejo reakcije mladih na red kot divji upor in pospešene akcije.

Tauferjeva uprizoritev poskuša biti žanrsko napeta in se ogiba vsem zastranitvam ali dobesednim aktualizacijam, po hitrosti je blizu trilerju, glasba Aleksandra Pešuta - Schatzija malo cikne na špageti vesterne, tak eklekticizem pa je očitno vpisan v sodobno družino, dokler je obsojena so-bivati.