Tiskane izdaje
Bamako v Maliju? Plesna šola Don Sen Folo, ki jo vodi – vsaj v svetovnem merilu – skoraj anonimen plesalec in koreograf? Sliši se bolj ali manj nezanimivo, danes je pač večina plesalcev na lovu za eminentnimi imeni v velikih plesnih metropolah ter seveda za prestižnimi produkcijami.
Vendar se pri mariborski Plesni izbi enakovredno posvečajo obema področjema. Profesionalno zastavljen projekt Modul dance, v katerem sodeluje več kot dvajset evropskih plesnih institucij, je rezultiral v številnih vrhunskih koprodukcijah, občasno pa se je – kot pravi članica upravnega odbora in plesna pedagoginja Mojca Kasjak – treba vrniti h koreninam. Morda se to sliši nekoliko obrabljeno in klišejsko, a zaradi tega ni nič manj točno, Afrika ponuja povsem drugačno izkušnjo.
Sinteza tuareškega plesa
Tina Sovič je bila tam že večkrat, nedavno pa sta se ji pridružila še Mojca Kasjak in kitarist Igor Bezget. Rezultat je bil navdušujoč, saj ne gre zgolj za glasbo in ples, temveč za specifično energijo in ritem, ki je navzoč povsod. Na ulici, na dvoriščih, na tržnici, v ritmu govorijo, hodijo, trejo hrano v možnarjih, brusijo škarje in nože ...
To ne pomeni, da ostaja ples v Maliju zgolj v okvirih tradicionalnih izhodišč, vsi na plesni sceni so presenetljivo dobro seznanjeni s sodobnimi plesnimi tehnikami in jih z veseljem vključujejo v svoje projekte. Prav tako Lassina Koné, ki je na čelu plesne šole Don Sen Folo. Po osrednji Afriki od Malija do Senegala je poznan po inventivnih prijemih s sedemčlansko plesno skupino, s slovensko odpravo pa je vzpostavil zanimiv dialog, v katerem je iz začetne etnološko obarvane koreografije oziroma sinteze tuareškega plesa Tamkamba in slovenske narodne pesmi Zrejlo je žito nastala skupna koreografija We meet.
In srečanje je bilo res posebno. »Tam se prej ali slej razblinijo vsi zadržki in predsodki, ko stopiš na afriška tla, se odpreš, ples je samoumeven kot dihanje,« pravi Mojca Kasjak. Če ne znaš francosko oziroma njihovega lokalnega patoisa, ti preostane zgolj neverbalna komunikacija in ples je kot nalašč za to. Slabih izkušenj skoraj ni, razen morda nenehna pozornost in glasni odzivi, ki jih vzbuja belec. Tam ni distinkcije med javnim in zasebnim, vendar vzklike tubabu priročno vkomponiraš v glasbeno-plesni projekt.
Edini zadržek je pravzaprav plesna oprava. Ker je Mali muslimanska država, so evropski standardi ocenjeni za izrazito pomanjkljive, gole noge ne pridejo v poštev, saj vzbujaš preveč pozornosti. Temu se ni mogla izogniti Tina Sovič, ki je kot bobnarka kuriozum že pri nas, v Maliju pa skoraj ni žensk, ki bi obvladale tradicionalne djembe, dunun in n'tamani ali mali govoreči boben. Vsaj ne v takšni meri, ne nazadnje je bila deležna komplimentov domačinov, da takšnega perfekcionizma pri ženski še niso videli.
Najbolj dragocen pa je odziv občinstva. Tistega najmlajšega, ki navdušeno spremlja vaje in imitira nastopajoče, pa tudi starejših, ki še kako znajo ceniti plesno virtuoznost, neredko se večerna predstava spremeni v nenadejan glasbeno-plesni jam session.
Ob koncu junija naj bi Lassina Koné prišel tudi v Maribor. Neznank je še veliko, od težav z denarjem do pridobitve vizuma, vendar v Plesni izbi računajo na izpeljavo skupnega projekta, ki ne bo zgolj pomemben vpogled v avtentično afriško plesno tradicijo, temveč tudi spodbuda za nadaljnji razvoj plesa pri nas in razbitje predsodkov, da ples ni primeren za moško populacijo.
V Maliju plešejo vsi, pri nas pa je po prepričanju Mojce Kasjak še vedno zakoreninjeno prepričanje, da se za to odločajo le nekoliko »poženščeni« fantje, zaradi česar jih je v plesnih delavnicah malo ali nič. Nedvomno področje, na katerem se lahko od Afrike veliko naučimo.
