»V sebi je treba najti zagon in navdušenje«

Plesalec Boštjan Antončič je z Rosas, skupino Anne Terese De Keersmaeker, letos nastopal v Parizu in New Yorku

Objavljeno
08. maj 2017 19.37
Boštjan Antončič
Brane Piano
Brane Piano
V Sloveniji se je mudil konec aprila kot član žirije mednarodnega tekmovanja mladih plesalcev Opus 1 in vmes z mladimi delal tam, kjer je začel – pri koreografinji Gogi Stefanovič Erjavec v Plesnem forumu. V Celje je za nekaj dni prišel po nastopih v New Yorku in pred tem v Parizu. V Salzburgu je končal študij eksperimentalnega plesa in se leta 2006 v Bruslju pridružil plesni skupini Rosas, ki jo vodi svetovno znana plesalka, koreografinja in režiserka Anne Teresa De Keersmaeker.

Že dvanajsto leto ste član Rosas. Kakšne so razmere dela?

Imamo pet plesnih studiev samo za skupino, zraven deluje še šola modernega plesa P.A.R.T.S. V Rosas nas je pet stalnih članov ansambla, glede na repertoar sezone pa v predstavah nastopa še veliko mlajših plesalcev. Stalni člani največ sodelujemo v novih predstavah, v starejših pa praviloma plešejo mlajši.

Letos ste z Rosas nastopali v Pariški operi in v newyorškem Muzeju moderne umetnosti (MoMA). Kakšne predstave so bile to?

Anne Teresa je za Pariško opero režirala Mozartovo tragikomično opero Così fan tutte. Šest opernih vlog, ki so jih peli člani opere, je podvojila s šestimi plesalci. Premiero smo imeli januarja, ponovitve do sredine februarja. Pariška opera je zasnovana na tradiciji in prestižu, mi pa smo ustvarili nekonvencionalno predstavo, brez scene, še najbliže tradiciji so bili kostumi. Pariška opera ima zvesto občinstvo, ki ceni in pričakuje tradicionalne vrednote, zato je lahko hitro sporno, če mu ponudiš kaj drugega. Slišali smo tudi nekaj bu-jev neodobravanja. Pariško občinstvo kaj takšnega težko prebavi. Če se že odpravi v opero, pričakuje nekaj, česar je vajeno.

Potem ste marca in aprila z Rosas gostovali v New Yorku.

Ta projekt smo postavili že pred štirimi leti. Anne Teresa je svoj plesni performans Vortex Temporum na istoimensko glasbo Gérarda Griseyja razstavila in po delih prenesla v galerijski prostor tako, da ga je razbila na sklope po enega plesalca in po enega glasbenika, pari pa so potem ustvarjali duete in trie. Predstavo Work/Travail/Arbeid je umestila v večji prostor brez čelne fronte proti občinstvu. Izničila je odmik od gledalca, ki je bil s tem na odru in je bila njegova izkušnja zato intenzivnejša.

Da se v MoMA posvečajo tudi plesu, ni toliko znano.

MoMA ima program MoMA Dance. Koreografe vabijo, da delajo v galerijskem prostoru. Že nekaj let koreografi po svetu bežijo iz gledališč. Morda zato, ker so galerije bolj zanimive, drugačna je publika, verjetno pa tudi zaradi financ, ker plesna gledališča ne prejemajo več toliko subvencij.

Bi v Sloveniji lahko ustvarjali na svojem področju?

Težko. Imam prijatelje, ki delujejo tukaj in se ves čas borijo za preživetje. Morda je zame res laže, ker sem odšel in imel malo večji spekter možnosti.

V Sloveniji je vzgoja plesalcev izjemno razvita, zlasti pri nižjih starostih, profesionalna produkcija pa ni obsežna.

To je žalostno glede na to, koliko ljubezni in interesa mentorji, otroci in mladi vložijo v ples, koliko prefinjenosti je v tem, kako otroka prepeljati skozi neki kreativen proces. Prav v Opusu 1, kjer sem bil v žiriji, se je to lepo videlo. Poleg razdajanja z umetniškim znanjem je na mlade prenesene ogromno energije tudi pri vzgoji. To je potem razpoznavno tudi na odru, ko plešejo. Saj vsak ne zmore vsega, ampak vidi se, kako otroci iz leta v leto rastejo, razvijajo neko miselnost. Obenem poslušam, kakšne težave imajo moji kolegi. Ni podpore, na splošno ni interesa, tudi ni sprejemanja neke drugačnosti.

V Evropi je plesna scena razvita, tudi zanimanja je več.

Že v Belgiji ima vsaka vas kulturni center, kjer imajo primeren oder. Ko tam nastopamo, so dvorane vedno polne, ljudje pridejo s periferije in iz mesta, celo mi iz Bruslja hodimo gledat predstave v manjše kraje. Če ga primerjam s Slovenijo, je občinstvo v Belgiji veliko bolj radovedno in tudi manjši teatri prejemajo subvencije. Seveda so finančni problemi povsod, tako v Sloveniji kakor v Belgiji. Ampak tam publika pride, ker jo ples zanima.

Kako to, da v Belgiji deluje toliko ustvarjalcev umetnikov s tega področja z vsega sveta?

Belgija je začela že v sedemdesetih letih vlagati v kulturo, modo in oblikovanje. Razvijati se je začela tudi plesna scena in to traja še danes. Moja šefinja je bila med prvimi, tu so in še ustvarjajo Wim Vandekeybus, Pierre Droulers, Jan Fabre in mnogi drugi. Imeli so možnosti, država in zlasti flamska skupnost sta pokazali razumevanje in podprli tovrstno avantgardo, da so lahko sceno počasi gradili. Prihajati so začeli plesalci in koreografi od drugod in danes je Bruselj svetovno središče sodobnega plesa in plesnega performansa.

Kako v Rosas ustvarjate predstave?

Najprej imamo študijske priprave. Kje je center, kaj je krog, kje je središčna točka giba ... Trenutno proučujemo dodekaeder kot konkreten prostor, v katerem se zgodi abstrakten gib. Proučujemo elipse, Keplerja, Newtona ... S takšnim pristopom se Anne Teresa De Keersmaeker ukvarja že vrsto let. Drugače pa je moje delo zelo rigorozno. Ne ustvarjam vloge, ampak jo razvijem skozi študij nečesa, kar mi je zastavljeno kot miselni in telesni izziv. Predstavo ustvarjamo tri, štiri mesece. Začnemo z gradnjo parametrov, ko je prestava končana, pa jo ponovimo tudi po stokrat v dveh letih. Zame kot plesalca je vsaka predstava nadaljevanje prejšnjega dela. Pri plesu sta dva izziva – kako fizično izvesti vlogo in kako jo izrazno držati živo. Za to je treba v sebi najti zagon in navdušenje.

Kako ustvarjate v kulturnem okolju ljudi z vsega sveta?

To je obenem čudovito in težko. V plesni terminologiji se bolje izražam v angleščini, zato bi težko prišel nazaj in delal v slovenščini. Po drugi strani pa vsakič, ko pridem v Slovenijo ali v Celje, kjer sem odrasel, začutim neko intimnost, ki je zelo pomembna za ustvarjalca. Tu vsi govorijo, da morajo oditi v tujino, in mnogi tudi odidejo. Toda te, ki ostanejo in vztrajajo, še posebej cenim, ker vem, da jim ni lahko. V tujini je laže ustvarjati, laže se ti razjasni vpogled v to, kje je v tebi kreativni proces, kaj ga sproži, oblikuje ... Zato se za stalno ne bi vrnil.