Tiskane izdaje
»Odkrito povedano, sem bil presenečen, kako je mogoče, da se je Svetovna organizacija za pantomimo spomnila prav name, zato sem vprašal predsednika. Rekel mi je, da so me izbrali na podlagi podatkov o mojem delu in ustvarjanju; štirikrat sem namreč nastopil na Festivalu monodrame in pantomime v Beogradu in prejel tudi priznanja,« je Valdés povedal za Delo. To je drugo priznanje, ki ga je 81-letni umetnik kubanskih korenin prejel letos. Junija ga je predsednik države Borut Pahor (poleg znanstvenika Edvarda Kobala in etnologinje Marije Makarovič) odlikoval z medaljo za zasluge, in sicer pri obogatitvi slovenskega kulturnega prostora, v katerega je leta 1964 prinesel tedaj novo in nepoznano zvrst umetnosti – sodobno pantomimo. Od vseh nagrad – med drugim je leta 2010 prejel tudi stanovsko nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije, bršljanov venec za življenjsko delo -, pa mu največ pomeni letošnje odlikovanje predsednika države.
Leta 2010 je prav v Cankarjevem domu, kjer je včeraj gostoval kot nagrajenec, in nato še v dvorani v Novem mestu kot pantomimik zadnjič nastopil pred odraslim občinstvom. To je bila predstava V šalo zavite resnice, večer pregovorov in rekov v pantomimi, ki jih je uprizoril s (svojo četrto slovensko) ženo Jano Kovač Valdés, plesno pedagoginjo na Oddelku za sodobni ples Konservatorija za glasbo in balet v Ljubljani in od leta 1982 soustvarjalko njunih predstav, ter hčerko Veroniko. Leta 2013 se je s predstavo Pravljice iz Bele Dežele na mariborskem Lentu,v kateri je prav tako nastopil s soprogo, poslovil še od najmlajšega občinstva. »Prišlo naju je gledat med 500 in 600 otrok, ki so na koncu noreli z mano,« se še danes spominja v smehu. »So trenutki, ko pogrešam predvsem svoje pedagoško delo, vendar je bolje, da se človek še pravočasno umakne. Tako lahko uživam po svoje,« je dejal in razkril, da njegov upokojenski vsakdan med drugim poživlja tudi črn mešanček iz kopskega zavetišča Skai.
Kot v filmu
Pot Andrésa Valdésa do tedanje jugoslovanske republike Slovenije, ki je že od leta 1964 oziroma kar 53 let njegova domovina, je bila skorajda filmska. Rodil se je 14. julija 1936 v Havani na Kubi, kjer je poleg šolanja za finomehanika na poklicni šoli končal tudi umetniško akademijo in se nato kot plesalec in komik s 17 leti najprej podal v Mehiko. »Ker še nisem bil polnoleten, je morala mama podpisati, da mi dovoli oditi. Začela se je kubanska revolucija, jaz pa sem tri leta živel v Mehiki in kot komik in plesalec delal tudi na televiziji, potem pa sem se za kratek čas vrnil na Kubo. Konec 50. let sem tako kot mnogi moji rojaki – nihče ni vedel, kaj se bo zgodilo po dokončem prevzemu oblasti revolucionarjev –, odšel v Miami na Florido, kjer sem nastopal s skupino tridesetih kubanskih plesalcev in pevcev. Z njimi smo gostovali v različnih krajih po ZDA,« se spominja začetkov. Zanj kot bodočega pantomimika pa je bil usoden nastop enega največjih pantomimikov, slavnega Francoza Marcela Marceauja, ki si ga je ogledal v New Yorku. »To mi je prišlo do srca in spoznal sem, da je to tisto, kar hočem delati z vsem svojim bitjem,« se spominja še danes.
Ko je prihranil dovolj denarja, si je plačal šolanje pri očetu sodobne pantomime Étienne Decrouxu, pri katerem se je šolal tudi njegov vzornik Marceau. Po dveh letih študija mu je ponudil brezplačna predavanja, nekajkrat pa je nastopil skupaj z njim in njegovim sinom Maximilienom. »Pomislite, leta 1962 sem tako na velikem mednarodnem festivalu v Berlinu v Nemčiji, jaz, Kubanec zastopal Francijo!« je nekaj, kar se mu še danes zdi nadvse imenitno. V Parizu je spoznal tudi slovenski igralki Aljo Tkačev in Lenčo Ferenčak in se leta 1964 ustavil tudi v Ljubljani. Ko je obiskal Aljo Tkačev na radiu in televiziji, kjer je imela vaje, so ga že tretji dan povabili pred kamere, pred katerimi je nastopil s točko Egoist v oddaji Kulturna panorama. Pantomima je bila tedaj pri nas tako redko poznana zunaj gledaliških, filmskih in intelektualnih krogov, da so ga začeli spraševati vse mogoče; zakaj ne govori, ali je gluhonem in kakšna je to sploh umetnost. Še sredi 70. let pa so ga ljudje na cesti najbolj poznali po vlogi v oglasu za pivo, v katerem je zaigral naglušnega natakarja. »Po prihodu v Ljubljano se spominjam zlasti trenutka, ko sem prišel do samopostrežbe v Nami in zagledal - riž! Mojo najljubšo jed,« je razkril eno od anekdot.
Svoj prvi samostojni večer je imel leta 1975 na ljubljanskem festivalu, v svoji poklicni karieri, ki se je raztegnila tudi do vloge koreografa in pedagoga, pa je poučeval na AGRFT in Srednji baletni šoli v Ljubljani. Leta 1987 je v Ljubljani ustanovil Studio za pantomimo. Od prvotnih 60 slušateljev je njihovo število leta 2003 upadlo na skromne tri, zato je studio zaprl. Poleg televizije je sodeloval tudi v slovenskem gledališču in filmu ter nastopal v samostojnih kabarejskih predstavah satiričnega tipa. Marsikdo se najbrž še spominja katere od predstav: Črnolasi beli molk (1971), Gib in tišina (1979), Črno-belo (1984), Malo za šalo, malo zares (1986), Tišina, smejmo se (1988), Gospod Mimo in gospodična Ta-pa-ta (199$). Svojo vlogo pa je imel tudi v filmu Ko pride lev (1972). Sam pravi, da je ustvarjal slovensko pantomimo, ki je bila z razliko od lirične Marceaujeve realistična, v ospredju njegovega ustvarjanja pa je bil človek.
Kuba po 49 letih
Med njegovimi učenci je bila današnja igralska smetana, v kateri izpostavlja od Borisa Cavazze in Toneta Gogale do Marijane Brecelj, in prav pri igralcih se po njegovem najbolj izrazito kaže največji napredek v gledališki umetnosti. Tudi po njegovi zaslugi. »Naši igralci so ogromno napredovali, znajo tako peti kot plesati, vsako leto ustvarijo kakšen muzikal. Spominjam se še, kako togo so nekoč, kot kakšne lesene lutke stali na odru in niso vedeli, kam bi z rokami,« pristavi. Na Kubi je bil nazadnje leta 2008, toda po 49 letih ponovnega snidenja ga je tam pozdravil povsem drugačen svet, poln bede in revščine. »Kube ne pogrešam, razen ko zaslišim kubansko glasbo, tedaj si ne morem pomagati. Všeč mi je tako moderna glasba, še bolj pa klasika, ne maram edino, kadar je preveč kričavo,« je zaupal. Kljub temu da z znanim kubanskim pianistom Chuchom Valdésom delita enak priimek, nista v sorodu; Valdés je na Kubi zelo pogost priimek. V Sloveniji pa vselej povezan le z Andrésom.
