Tiskane izdaje
Nocoj bo predstavljena razkošna operna koprodukcija, Verdijev Otello v produkciji ljubljanske operno-baletne hiše in Cankarjevega doma. Pričakovanja so velika. Pripravljali so jo, kot se reče, v velikem slogu, s tujim režiserjem, domačimi pevci, bogatimi kostumi in scenografijo.
To ni prva in najverjetneje niti zadnja tako velika in bogata produkcija na slovenskih odrih. Leta 2005 sta Cankarjev dom in Opera in balet SNG Ljubljana v Gallusovi dvorani predstavila prav tako razkošne Renske nimfe. Glasbeni kritik Pavel Mihelčič je med drugim zapisal: »Izjemna svetovna premiera [...], ki je izzvala navdušeno odobravanje mednarodnega občinstva.«
Navdušili so ga baritonist Jože Vidic (»vodja vojakov je suvereno obvladal oder in dogajanja na njem«), avtor svetlobne opreme Andrej Hajdinjak (»ne spomnim se, da bi že kdaj doslej tako bogato izkoristili svetlobni park. Pravo razkošje, ki je rabilo namenu!«) in kostumograf Alan Hranitelj (»kakšna fantazija!«).
Uprizoritev je režiral Manfred Schweigkofler, ki podpisuje tudi režijo najnovejšega Otella. Mednarodno odmevno produkcijo so povabili celo v Milano, zaželel si jo je glasbeni umetniški vodja Scale Riccardo Muti.
Branko Robinšak kot Otello in Martina Zadro kot Desdemona (spredaj) ter Jože Vidic kot Jago in Irena Parlov kot Emilia. Foto: Darja Štravs Tisu
Wagnerjev Leteči Holandec, pri nas uprizorjen tudi z naslovom Večni mornar, je romantična opera v treh dejanjih iz leta 1843. Na odru CD ga je ljubljanska Opera predstavila pred tremi leti ob dvestoti obletnici rojstva Richarda Wagnerja. Letečega Holandca je dirigiral Aleksandar Marković, režijo pa so zaupali Matjažu Bergerju, kar je bilo po mnenju nekaterih kritikov neprimerno, saj se je lepota glasbe umaknila tehnicističnim, spektaklu predanim postopkom režije (Jure Dobovišek: »Matjaž Berger je uprizoril – če kaj – svoj spektakelski komentar Wagnerjeve opere.«).
Uspešna tudi Kogojeva opera
Kogojeve Črne maske pod taktirko Uroša Lajovca so bile leta 2012 eden največjih dogodkov v programu mariborske EPK. Sedem predstav si je ogledalo več kot pet tisoč obiskovalcev. Aprila je sledila premiera v Cankarjevem domu, kjer si je štiri predstave ogledalo več kot štiri tisoč ljudi, nato so Črne maske uprizarjali še na Ljubljana Festivalu. Kogojeva opera v glasbenem svetu vzbuja veliko zanimanja.
Leto 2006 je bilo, vsaj v opernem smislu, v znamenju uprizoritve Zaljubljen v tri oranže Sergeja Prokofjeva. Ruski skladatelj je opero napisal v New Yorku, kamor se je zatekel pred oktobrsko revolucijo. Libreto je napisal po gledališki igri Carla Gozzija, tipičnem delu commedie dell'arte. Opera je bila sredi dvajsetih let prejšnjega stoletja z velikim uspehom izvedena v Sovjetski zvezi, nato pa pozabljena do postavitve v ljubljanski Operi leta 1956.
Prav tam so jo ponovno premierno uprizorili v režiji Vita Tauferja, koreografijo pa je prispevala Mojca Horvat. Režiser Vito Taufer se je s soustvarjalci lotil velikega izziva in predstavil svoj pogled na fantastično operno pravljico, ki niha med burleskno komiko in nežno liriko. (Mihelčič: »Mojca Horvat je bila več kot sijajna! Od klasičnega baletnega koraka do akrobacij, od nežnih gibov do različnosti odrskih oseb, ki s hojo in držo razložijo bistvo svojih osebnosti. Kostumi (Angelina Atlagić) so odlična posebnost predstave: lepi, vsebinski, med seboj in s scenografijo (Samo Lapajne) usklajeni. Pomembni in odlični sta bili barvna in svetlobna (Andrej Hajdinjak) skladnost ... pevci, posamezniki so prispevali, da je uprizoritev opere Sergeja Prokofjeva projekt, ki je uspel, uprizoritev, ki je ne bi smeli prezreti.«)
*Operni moto: Najprej glasba, potem besede
Otello, vrhunska mojstrovina v dramskem in glasbenem smislu
Rocc, umetniški vodja
»Oder Gallusove dvorane je edini pravi operno-baletni oder v Sloveniji, zato bo uprizoritev na njem lahko zablestela v vsem sijaju. Manfreda Schweigkoflerja sem spoznal v praškem Deželnem gledališču, kjer je režiral Don Carlosa. Navdušila me je njegova nova estetika uprizarjanja, zato sem ga povabil k sodelovanju. Manfredova operna estetika je specifična, gradi na kombinaciji klasične opere, ki ji mojstrsko vdihne sodobno podobo.«
Manfred Schweigkofler, režiser
»Poglobil sem se v prvo Verdijevo idejo, da je hotel opero nasloviti Jago in ne Otello, ker je raziskoval Jagov nihilistični in materialistični pogled na svet. Šele kasneje se je odločil za naslov Otello. Otello je razpet med črnimi Jagovimi in belimi, svetlimi vizijami, utelešenimi v Desdemoni. Ona ima čiste, jasne in iskrene poglede, vero in upanje. Desdemona je Jagov antipod. Otello išče resnico, a na koncu zmaga Jago. Naše sporočilo je, da moramo biti pozorni na to, katerim glasovom bomo prisluhnili, ker če se bomo odločili za destruktivne, bomo umrli mi in z nami vse, kar ljubimo.«
Jaroslav Kyzlink,
»Otello je res vrhunska mojstrovina, ne samo v dramskem, ampak tudi v glasbenem smislu. Opera ponuja pevcem solistom velik izziv, zahtevna je tudi za zbor in orkester. V Gallusovi dvorani bo orkester lahko polno zaživel in prišel do izraza. V veselje mi je delati z Manfredom Schweigkoflerjem, ker spoštuje star operni moto: 'Najprej glasba, potem besede.'«
Mateja Benedetti, kostumografka
»Raziskovala sem subkulturo mladih in nato svoja nova znanja uporabila pri oblikovanju kostumov. Kostumi so torej preplet treh subkultur – haradžukuja (med drugim barvanje las z modro, zeleno in drugimi manj običajnimi odtenki), rocka (usnjeni škornji, kovinske pete ...) in motoristične mode (Otello nosi motoristično jakno). Prepletla sem staro z novim, osnova pa je bila moda subkultur z nanosom renesanse. Ustvarili smo čas, ki ga v resnici ni, ter vpeljali veliko detajlov.«
Branko Robinšak, tenorist v vlogi Otella
»Vloga Otella je za vsakega tenorista velik izziv. Za to vlogo sem se pripravljal eno leto, saj je Otellova pot od začetne zmage do smrti zahtevna tako glasbeno kot igralsko. Posebej zanimivo je bilo ponovno brati in doživljati Shakespeara, saj ga v vsakem obdobju, ko ga vnovič vzameš v roke, začutiš in razumeš drugače. Ugotovil sem, da se v teh več sto letih ni nič spremenilo in se vse še vedno vrti v enem in istem začaranem krogu. Še danes je svet poln intrigantov in tistih, ki tem intrigam nasedejo.«
Jože Vidic,
»Igram vlogo glavnega manipulatorja in zlobneža. Vloga pevcu in igralcu daje možnost, da razišče vse odtenke zlobe, ki se pojavlja že stoletja in še vedno živi. Jago je zelo pretkan in izvrsten kreator intrig, zato mi je vloga predstavljala velik izziv. Vesel sem, da sta me režiser in dirigent izbrala, ko sta iskala pravega zlobneža. Rad delam opere, za katerih študij moram uporabiti tudi um, ne samo pevskega znanja.«
Martina Zadro,
»Že dolgo sem si želela peti Desdemono, še posebej v ekipi pod režijsko taktirko Manfreda Schweigkoflerja. Vloga je krasna tako vokalno kot psihološko, v njej se čudovito prepletata liričnost in dramatičnost.«
