Višnjev vrt - Fantomi nekega drugega, ugaslega sveta

»Knjige v stari praški Strahov­ski­ knjižnici, vezane v belo usnje, vzbujajo občutek, kot da so fantomi nekega drugega,­ izginulega, ugaslega sveta; prav ta biblioteka je sodoben simbol­ višnjevega vrta, ki izginja.« Tako režiser Gábor Tompa napoveduje mariborsko uprizoritev zadnjega dramskega teksta Antona Pavloviča Čehova.

Premiera v mariborski Drami je povezana s številnimi novostmi in presežniki. Poleg novega prevoda Milana Jesiha najbolj bode v oči sprememba naslova, ki se je ne samo utrdil v naši zavesti, temveč predstavlja tudi svojevrsten zaščitni znak drame, vendar je bilo po Jesihovih besedah to treba narediti, ker je bil naslov kratko malo napačen. »Vsi Slovani in tudi Romuni dosledno uporabljajo naslov Višnjev vrt, drugi, recimo Nemci, od katerih smo verjetno povzeli poimenovanje, pa bi morali uporabljati termin 'kisle češnje',­ kar bi bilo pač zelo nerodno,« odločitev utemeljuje Jesih.

No, to so le zanimivosti, bolj pomembno je, da so v Maribor privabili tako uglednega režiserja, kot je Gábor Tompa, profesorja in vodjo oddelka za režijo na kalifornijski univerzi v San Diegu ter umetniškega direktorja gledališča v Cluju, ki je do zdaj na skoraj vseh celinah postavil več kot sto zelo uspešnih gledaliških projektov. Nič manj veliko ime v gledaliških krogih ni Georges Banu; romunsko-francoski teatrolog, izjemen poznavalec gledališča, kritik, teoretik, urednik, esejist in častni profesor za gledališke študije na pariški Sorboni sodeluje pri predstavi kot dramaturg, sicer pa je prav njegova knjiga Notre théâtre La Cerisaie navdihnila Tompo za mariborsko postavitev Višnjevega vrta.

Moč gledališča tudi v minljivosti

»Drama govori o prehodu iz enega v neki drugi svet s prispodobo o uničenju sadovnjaka in njegovi bodoči uporabi v letoviške namene. Gre za žrtvovanje navidezno ne­uporabne lepote višenj, po katerih je posestvo slovelo, zaradi finančne koristi in razvedril, ki jih želi novi gospodar ponuditi morebitnim kupcem. Kaj bi lahko bilo višnjevemu vrtu, ki ga posekajo, enakovredno danes?« se sprašujeta režiser in dramaturg. Po mnenju Banuja je odgovor na dlani. Predvsem se ponuja analogija z gledališčem, ki je zaradi šibke ekonomske moči ter izgube svoje razvedrilne funkcije izgubilo tudi tekmo s kinematografom in televizijo in ostaja na margini. Vendar po Banujevem mnenju nad tovrstnim dejstvom ni treba obupavati, množičnost pač ni nujna za kreativnost, moč gledališča še vedno ostaja, ne nazadnje tudi v njegovi minljivosti, kar je še ena vzporednica z Višnjevim vrtom.

Tudi Tompa se strinja, da nad fenomeni, nad katerimi nimamo vpliva, nima smisla lamentirati, saj se »vse spremembe udejanjajo z bolečino«. Kar zadeva klasično knjigo, ki jo nadomešča elektronska, lahko pomislimo na grenak občutek menihov miniaturistov, ki so krasili knjige s podobami sijajne lepote, medtem ko je tiskarna Johannesa Gutenberga razmnoževala tekste v črno-beli tehniki, da je lahko zagotavljala razširjanje knjig, ki ga dotlej še niso poznali. Mar nismo tudi mi ob uporabi interneta danes podobni tem nekdanjim nostalgičnim menihom? Tompa poudarja, da je ta Višnjev vrt izpoved ljubezni do knjige in obenem zapis o njenem neizogibnem porazu ob vseh mogočih sodobnih preobratih, ki se jim ne moremo upirati, lahko pa obžalujemo to lepoto, ki počasi izginja.

Scenografka in kostumografka je Carmencita Brojboiu, ki je prav tako sodelovala pri številnih evropskih gledaliških produkcijah, navdih za sceno pa je bila fotografija neke med vojno porušene angleške knjižnice, v kateri se med razmetanimi in uničenimi knjigami izriše še nekaj silhuet bralcev, povsem neobčutljivih za katastrofo. Ob članih mariborskega dramskega ansambla (Ksenija Mišič, Ana Urbanc, Nataša Matjašec Rošker, Kristijan Ostanek, Matija Stipanič, Vlado Novak, Maša Žilavec, Davor Herga, Nejc Ropret, Viktor Meglič, Irena Mihelič, Mojca Simonič) bosta kot gosta nastopila še Ivo Ban in Aleš Valič.