Tiskane izdaje
»Odprite srce, prihaja Švejk,« je v ponedeljek na tiskovni konferenci vzkliknil Lotos Vincenc Šparovec, ki bo kot igralec pokazal, kakšen ta srčni Švejk je. Njegov nadrejeni, oberlajtnant Lukáš, upodablja ga Gašper Tič, je obljubil, da bomo na koncu jokali. »Velika predstava o velikem tekstu« pa so besede glavne v Mestnem gledališču ljubljanskem, Barbare Hieng Samobor.
A predvsem so vsi po vrsti napovedali predstavo, na katero naj bi se prišli razvedrit. To od Švejka, uprizorjenega v takšnem ali drugačnem mediju, če ne gre drugače, celo od tistega na pivskih podstavkih, tudi pričakujemo. Švejk je že devetdeset let na svetu zato, da nas zabava, čeprav je otrok prve svetovne vojne in prav dobro ve za trpljenje in smrt.
Toda njegov lik je iz popolnoma drugačnega testa, kot so običajni ubogi vojaki ali heroični junaki, ustvarjen je tako, da se je iztrgal kontekstu konkretne vojne in postal abstrakcija slehernika, ki se znajde v nemogočih okoliščinah – in preživi. Preživi kot enkratna zmes naivne omejenosti, zdravega razuma in zabrisane prebrisanosti. Švejk je komična podoba elementarne človeške volje do življenja in kot takšen univerzalno utelešenje protivojnega stališča.
Je eden najbolj prepoznavnih literarnih (anti)junakov na svetu, roman je preveden v več kot šestdeset jezikov. Po frekventnosti pojavljanja v kulturnih diskurzih je primerljiv z Don Kihotom, Hamletom ali Faustom. Ker pripada češki literarni tradiciji, se ga drži avreola češkega nacionalnega reprezentanta, postal je komplementarna podoba skoraj enako slavne češke pivovarske industrije.
Transformacija njegovega literarnega porekla v splošno kulturno-turistično ikono ima evropske primerjave morda le še v Drakuli in Piki Nogavički. Švejk je literarna kreatura, ki je prerasla v enega najuspešnejših artiklov kulturne industrije.
Slavni pisatelj
Takšnega je ustvaril pisatelj Jaroslav Hašek – in tudi on postal nesmrten. Nekaj biografskih besed o njem ne bo odveč, tudi zato, ker je roman v veliki meri avtobiografski prepis, ki se je avtorju izpisal v zadnjih dveh letih njegovega življenja. Roman, ki se v slovenskem prevodu glasi Prigode dobrega vojaka Švejka v svetovni vojni, je, kot je splošno znano, nedokončan. Hašek si je zamislil šest delov, dokončal je tri in se lotil četrtega.
Delo je dokončal prijatelj Karel Vaněk. Ocene ter posthumne prijateljske usluge se močno razlikujejo; za nekatere je Vaněk Švejka kongenialno dopolnil, drugi menijo, da je bila zanj Haškova pisava nedosegljiva. V glavnem je tako, da se večina priredb raje drži Švejka tako daleč, do kamor je seglo Haškovo pero.
Sicer pa je bil Jaroslav Matěj František, takšno je njegovo polno ime, za življenja močno opazna, kontroverzna in prav toliko kot zabavna tudi nesrečna osebnost. Rojen leta 1883 v revni učiteljski družini, oče je zgodaj umrl zaradi alkohola, se je že na mlade noge postavil kot bohem, življenje se mu je odstiralo predvsem kot prostor improvizacije. Veliko je potoval, popival in se družil s potepuhi in cigani.
Končal je poslovno šolo in delal kot bančni uradnik, prodajalec psov, novinar in pisatelj. Redno je opravljal samo zadnjo dejavnost, kmalu je namreč začel pisati kratke šaljive zgodbe, pisal jih je nenehno in v nemogočih situacijah, napisal jih je več kot tisoč.
Politično je najprej pripadal anarhistom, ko pa je med vojno, po mnogih dogodivščinah, težavah z alkoholom, bolezni, napornem druženju z nadporočnikom Lukášem – vse to je bilo gradivo za roman –, prebegnil iz avstro-ogrske na rusko stran, je postal revolucionar, komunist, na svoj haškovski način seveda, ki je bil takšen, da ni bil kompatibilen z nobeno resno organizacijo.
Po vojni se je spet znašel v Pragi, bil osrednja figura gostilniškega življenja, potem pa se je z novo ženo, ki jo je pripeljal iz Rusije, ne da bi se ločil od prejšnje, naselil v vasi Lipnice, kjer je sameval, popival in bolehal za tuberkulozo. Šele zdaj se je lotil Švejka, ki ga je sicer zasnoval že zdavnaj prej. Ker ni našel založnika, je gostilničar, pri katerem je stanoval, kar tedensko sproti tiskal nastajajoč roman in ga kot tople žemljice prodajal za šankom.
Glas o njem se je počasi širil, prvi med pomembnimi kritiki, ki ga je opazil, je bil Max Brod, Kafkov prijatelj. Takšna gostilniška proizvodnja, od katere sta z ženo kar dobro živela, je trajala do 3. januarja 1923, ko je sredi pisanja umrl.
O Haškovem življenju seveda obstaja veliko zgodb (tudi tista na primer, kako je svoji prvi ženi Jarmilki ves dan nosil šopek rož, dokler niso zvečer, še preden je zapustil gostilno, ovenele). Njegov osebnostni profil z negativne strani je dovolj dobro podal nemški teatrolog Peter Steiner: »Bigamist, prikriti homoseksualec, kronični alkoholik, ukročeni revolucionar, intelektualni parazit ...« In vendar avtor enega od najpomembnejših evropskih romanov.
Uprizoritev v MGL
Število adaptacij za gledališče, tudi ljudske odre, film in televizijo, je nepregledno. Tudi na Slovenskem je brez pomoči filmskega muzeja težko našteti vse. Na hitrost širjenja dobrega glasu o Švejku kaže dejstvo, da so bile v Ljubljani že leta 1928 kar tri uprizoritve romana. Ena zadnjih je bila v SSG Trst leta 1998. Da se Švejka zdaj loteva Mestno gledališče ljubljansko (v koprodukciji z gledališčem Koper, njegov delež je četrtinski), je pravzaprav pričakovano.
Zato, ker se letošnji repertoarni koncept tega gledališča glasi Zgodbe 20. stoletja (seveda tudi skoraj istočasna uprizoritev Mannove Čarobne gore v Drami SNG, ki prav tako nazdravlja stoti obletnici prve svetovne vojne, ni presenetljiva) in ker je Švejk sam po sebi pač znanilec komične vizure sveta.
Najti je bilo treba le primerno adaptacijo in umetniški vodji obeh gledališč, torej MGL in Kopra (Katja Pegan), sta jo našli pri irskem avtorju Colinu Teevanu (krstna izvedba je bila v Londonu leta 1999). Iskali sta, je bilo rečeno, tekst, ki namesto kopičenja romanesknega gradiva prinaša kabaretnost. Za prevod, verjamemo, da odličen, je poskrbela Tina Mahkota, ki se je trudila ohraniti slovensko švejkovsko idiomatiko; torej brez skrbi, tudi tokrat bomo imeli opraviti s kanonfutrom, feldveblom, pucflekom in maršbataljonom.
Četrta ženska, bistveno vpletena v to zadevo, pa je Ira Ratej kot avtorica odrske priredbe (skupaj z »ustvarjalci uprizoritve«, karkoli to že pomeni) in dramaturginja. Predstavi je dodala pisma slovenskih vojakov; kako, bomo videli na premieri.
In končno je na tem izrazito vojaškem prizorišču, po katerem tradicionalno lomastijo moški, zraven tudi nekaj mož, prvi med njimi je režiser Jaka Ivanc, drugi kostumograf Leo Kulaš, za glasbo je glavni Davor Herceg, za koreografijo pa Dejan Srhoj. Poleg obeh omenjenih igralcev bodo na odru še Uroš Smolej, Rok Natek (Koper), Judita Zidar, Tina Potočnik, Janez Starina, Jožef Ropoša in še kdo, nastopili bodo v več vlogah.
Vsi, če smo prav razumeli svetlo intenco režiserja Ivanca, pripravljeni združiti moči pri projektu, ki naj pokaže, da »je življenje velika radost«.
