Karmina Šilec: »Vprašanje, ali je mogoče narediti še kaj več«

Slovenija lahko Carmino Slovenico zlahka obdrži, njen proračun je v primerjavi s zavodi majhen, pravi dirigentka.

Objavljeno
16. januar 2015 18.51
Peter Rak, kultura
Peter Rak, kultura

Glede na številna gostovanja na vseh celinah ter nešteta priznanja bi težko rekli, da je zboru Carmina Slovenica (CS) in umetniški vodji ter dirigentki Karmini Šilec manjkala še kakšna zelo pomembna lovorika, ki jo je potrebno osvojiti, vendar je bil nedavni nastop na festivalu Prototype v New Yorku nov triumf.

Seveda zaradi projekta Toksični psalmi samega, vendar tudi zaradi izjemnega odmeva med strokovno kritiko ter izjemno radodarno in afirmativno odmerjenim ocenam in intervjujem v tako prestižnih časopisih, kot sta New York Times in britanski Guardian.

First we take Manhattan, than we take Berlin ... V primerjavi s Cohenovo pesmijo je bila predstavitev Toksičnih psalmov v obratnem vrstnem redu?

Identičen je naslov, ker povzema temo, s katero se predstava ukvarja, vendar pravzaprav ne gre za isti projekt. Berlinski z naslovom Vonj po prednikih je bil namreč bolj scenski koncert, medtem ko je Ultimativna kolektivna izkušnja glasbenogledališki projekt.

Očitno teza o globaliziranem svetu in razpršenosti kulturnih središč ne drži povsem. Še vedno je veliko bolj pomembno, če nastopiš v New Yorku kot pa v Sankt Peterburgu ali Šanghaju.

Tega se do zdaj nisem zavedala. Vsekakor je pomembno nastopiti na uglednih festivalih ali koncertnih odrih bodisi v Sankt Peterburgu ali Šanghaju, vendar ima New York nekaj lastnosti, ki jih ne premore nobeno drugo mesto. Še vedno je svetovno umetniško in glasbeno središče, obenem pa so tam zbrani eminentni mediji, ki imajo svojo težo.

Če te ti mediji opazijo, če imaš v njih objavljen intervju in obsežno kritiko, to povzemajo mediji po vsem svetu. Ko sem imela intervju na naslovnici kulturnih strani New York Timesa, so bili organizatorji festivala presrečni, ker se, veliko bolj kot sama, zavedajo, kaj to pomeni.

Nedolgo tega je bila zadrega, kam in kako plasirati sodobno glasbeno oziroma vokalno gledališče. Zdaj se scena formira in newyorški festival Prototype se zdi idealen projekt.

Zdi se, da inovativni glasbenogledališki projekti veliko bolje funkcionirajo v festivalskih kot v institucionalnih okoljih, večina pomembnejših glasbenogledaliških del nastaja kot produkcija ali koprodukcija festivalov, festival Prototype, na katerem smo nastopili, je za Ameriko pomembna platforma nove opere. Se pa tudi to spreminja, saj se tudi operne hiše vedno bolj odpirajo tej formi.

Newyorški kritiki so iskali različne vzporednice vašemu projektu, od Pine Bausch do Petra Sellarsa, morda je še najbolj točna opazka koproducentke festivala Beth Morrison, da nihče ne producira vokalnega gledališča tako kot CS.

Ja, to drži, saj je CS v smislu vokalnega gledališča zares unikum. Ne poznamo večjega vokalnega ansambla, ki bi ustvarjal glasbenogledališka dela, in zato je koncept choregie tako poseben in deležen veliko pozornosti v strokovnih, znanstvenih in medijskih krogih.

V Toksičnih psalmih je kar nekaj aktualnih družbenih poant. Ali umetniški angažma avtomatično ne nevtralizira problema, ker ga spremeni v estetski objekt?

Ljudje smo v interakciji s katerimkoli medijem, ki nam prinaša določene vsebine oziroma ideje, ustvarjamo si svoje slike ter – seveda, če smo kot gledalci v aktivni vlogi – tudi sporočila. Umetniški angažma, ki postane estetski objekt, morda lahko nevtralizira družbeni problem, lahko pa ga tudi predstavi alternativno, s progresivnim razmišljanjem.

Zaradi eksperimentalnega pristopa, izogibanja klišejev, uporabe nepričakovanih formatov ima namreč veliko bolj aktivne 'gledalce' kot drugi mediji. Razloge za aktualnost in relevantnost vidim v kolektivni, večplastni in fleksibilni naravi tega projekta. Uporabili smo taktiko simultanega vključevanja in izpostavljanja idej in podob ter določene ikonografije, ki na neki način odgovarjajo na sedanje družbenopolitične dogodke ter odpirajo prostor za refleksijo.

Kot navajate, postaja religija danes glavni vir smrtonosnega nasilja. Ali ni ravno obratno, namreč da je problem prav manko religije oziroma vsesplošna profanizacija s potenciranim antropocentrizmom?­

Nekaj je zelo očitno skupno vsem konfliktom, ki smo jim priča - teroristična dejanja zagrešijo ljudje, ki so motivirani oziroma zlorabljeni skozi vero. Človek za slavo svojih 'psalmov' ubija. To je perverznost in sprevrženost religij. Bitke v 21. stoletju namreč niso bitke ekstremnih političnih ideologij, temveč se vse vrtijo okoli vprašanj kulturnih oziroma verskih razlik.

V tem smislu je simptomatična izpeljava premise o avtoritetah, o kolektivnem in individualnem, kar je še zlasti zanimivo, ker je tudi zbor kolektivno telo.

V Ultimativni kolektivni izkušnji smo se ukvarjali s tem, kako malo je treba, da se nedolžna oseba, vodena od avtoritete, posameznika ali sistema, spremeni v zločinca. Pojem kolektivnega je zelo močan, več ko je glasov, glasneje množica spregovori. Skozi pripadnost skupini posameznik dobiva drugačne lastnosti, drugačne oblike odgovornosti, množica namreč skriva v sebi moč, ki presega vsoto psiholoških in fizičnih lastnosti posameznikov, v ljudeh se sprožajo ambivalentni občutki, ki nas obenem privlačijo in odbijajo.

Zbor kot kolektiv predstavlja višjo raven integracije med v njem zbranimi posamezniki, med zborom in njegovim socialnim okoljem, in je hkrati model za formacijo skupinske identitete. Petje v zboru je danes ena redkih človeških aktivnosti, pri katerih osnovna motivacija ni denar ali moč.

Vprašanje kolektivnega sem postavila v še bolj angažiran politični okvir, torej kolektiva, inficiranega z ideologijo, skupkom vrednot in prepričanj z dogmatskimi temelji. Tukaj je mogoče potegniti številne vzporednice, denimo z zanikanjem krivde Adolfa Eichmanna, ki se je skliceval na višje avtoritete, ali pa z Milgramovim eksperimentom, ko vloga znanstvenika, skratka nekoga, ki vodi z avtoriteto znanja in zato pričakuje popolno podreditev, prinaša neverjetne rezultate.

Kakšna je bila inspiracija ob obisku newyorških pokopališč?

Res je, povsod obiščem pokopališča. A tokrat me je veliko bolj navdihnil ogled razstave Death Becomes Her v Metropolitanskem muzeju.

Gre za kostumsko retrospektivo žalnih oblek. Očitno živimo v precej morbidnem času?

Ne bi rekla. Smrt je bila v umetnosti od nekdaj prisotna in je po svoje zelo lepa.

Kakšen bo prihodnji projekt z londonsko Covent Garden?

Za zdaj stvari še niso dorečene, smo v fazi dogovarjanja. Opera Covent Garden je namreč posvetila prihajajoče obdobje projektom, ki naj bi bili inspirirani s filozofijo našega časa, torej, kaj nas danes preokupira, kaj so in kaj bodo naši kolektivni miti.

Maribor oziroma Slovenija sta se še nedolgo tega zdela kot solidno matično izhodišče, od koder je mogoče delovati globalno, zdaj se položaj spreminja ...

Mislim, da bi še vedno lahko bilo tako. Slovenija zbor Carmina Slovenica zlahka obdrži pri življenju, saj je njegov proračun v primerjavi z javnimi zavodi s področja uprizoritvenih umetnosti izjemno majhen. Vprašanje pa je seveda, ali je še mogoče narediti kaj več in imeti višje reference, da bi se vendarle enkrat dojelo, da kot nevladna organizacija CS ne more biti tako ranljiv in vedno znova trepetati za obstoj, hkrati pa biti vpet v mednarodne koprodukcije na najvišji ravni. Vsekakor bo treba njegov položaj v slovenskem prostoru premisliti in se odzvati na lokalno mariborsko krizo ter ne dopustiti, da bi ta vplivala na naš obstoj.