Wilsonovi Nosorogi v Cankarjevem domu

Roberta Wilsona smo v Ljubljani nazadnje videli leta 1999, ko je imel v Cankarjevem domu predavanje o svojem delu in ob tem gostoval še z opereto Saints and Singing na besedilo Gertrude Stein iz leta 1922. V nedeljo zvečer pa bo v Gallusovi dvorani CD (ponovitev bo naslednji dan) gostovalo Narodno gledališče Marina Sorescuja iz Krajove z Ionescovimi Nosorogi v Wilsonovi režiji.

Enigmatična drama nekje med nadrealizmom, magičnim realizmom in absurdom se je izkazala za izvrsten katalizator Wilsonove domišljije in ustvarjalne mrzlice, kakor predstavo napovedujejo v CD. S tridesetčlanskim ansamblom je Wilson ustvaril gledališko norost, v kateri domišljija skače čez ovire realnosti ter prestavlja meje logike in klasične zaznave sveta. Ljudje se spreminjajo v nosoroge, resnično se umika neresničnemu, gledališka magija pa premaga še tako turobno vizijo sveta in odpira poglede onstran, v druge razsežnosti. Kar poskuša Ionesco z jezikom, stori Wilson s podobami.

Robert Wilson velja za enega največjih, prelomnih in vplivnih ustvarjalcev 20. stoletja, za gledališkega inovatorja, ki je od poznih šestdesetih let spreminjal gledališki in operni zemljevid sveta. Ali, če citiramo Times: »Robert Wilson je dominantna osebnost v svetu eksperimentalnega gledališča ter ključni raziskovalec uporabe odrskega časa in prostora.«

Gledališče podob

Predstave sodobnega gledališkega klasika so v resnici avtobiografije, kakor bi bilo mogoče skleniti na podlagi biografskega filma o umetniku Absolute Wilson, ki ga je leta 2006 posnela režiserka Katharina Otto-Bernstein. Irena Štaudohar meni, da poseben upočasnjen čas, ki ga lahko občutimo ob gledanju njegovih predstav, nima nič opraviti s teorijo gledališča, ampak s tem, da je bil Wilson čudaški otrok, ki se je težko učil in je imel težave z govorjenjem, saj je jecljal. Nekoč mu je učiteljica plesa rekla: »Umiri se in govori čisto počasi, nikamor ne hiti!« In res je pomagalo. Zato ta upočasnjeni čas v njegovih predstavah. »Če upočasniš čas, stvari vidiš drugače kot prej.«

Rodil se je leta 1941 v takrat še izjemno rasističnem Teksasu, oče je bil župan, mama hladna lepotica, ki ga ni nikoli pobožala. Oba sta bila zelo verna. Podoba mame ga je zaznamovala, v njegovih predstavah je pogosto navzoča podoba lepe ženske, podobne Marii Callas, ki hladno in brez besed opazuje dogajanje na odru. Wilson se je pogosto ukvarjal z otroki, ki so se težko učili, in z njimi je delal gledališke predstave. Pomagal in ukvarjal se je tudi z na smrt bolnimi ljudmi, zato ga nekateri imenujejo kar gledališki nevrolog. Mimogrede, po knjigi nevrologa Oliverja Sacksa Mož, ki je imel ženo za klobuk je ustvaril opero. Wilsonove predstave niso le vrhunske estetske podobe, ampak imajo v sebi vedno tudi nekaj terapevtskega. A četudi je sam deloval s posamezniki, ki jih je družba izobčila, ga nikoli ni zanimala terapevtska plat gledališča. »Izobčencev« ni hotel spreminjati, jih zdraviti, popravljati, temveč le razpreti njihovo zavest o bivanjskih možnostih, do katerih imajo kljub določenim oviram vso pravico.

Prva asociacija pri Wilsonu je besedna zveza »gledališče podob«, čeprav njegova dela niso nikoli le izpraševala potencialov gledališča, zelo tvegano se je loteval redefiniranja pojmov in učinkov glasbe, likovnosti/vizualij, giba in ob vsem tem predvsem kategorije časa. Dolgotrajne uprizoritve (denimo od peturne Einstein on the Beach do sedemdnevnega site-specific dogodka v Iranu KA MOUNTAIN AND GUARDenia TERRACE) so v svetovno gledališko sfero urezale ne le zaradi inovativnih, revolucionarnih režijskih komponent, temveč tudi zaradi pomena trajanja – raztegljivosti, statičnosti in večdimenzionalnosti časa ter svojevrstne (meditativne) izkušnje, ki jo ta pusti pri gledalcu, ugotavlja Zala Dobovšek.

Čas, kot pravi Wilson, naj ne bi imel koncepta. Ali je določena gesta na odru izvedena hitro ali počasi, je vseeno, zmeraj je zapolnjena s časom in z različnimi energijami.

Učna ura zgodovine

Njegove postavitve vselej sledijo matematični, geometrični sistematičnosti – to večina pripisuje dejstvu, da je študiral arhitekturo – in šele tej miselni urejenosti je dodajal absurd, grotesko, metafiziko in abstrakcijo in vse drugo, kar mu je ponujala gledališka atmosfera. Nekateri menijo, da mu je prav odsotnost formalnega gledališkega izobraževanja omogočila svobodo in inventivnost v razumevanju vseh gledaliških razsežnosti. Morda je tolikšno privrženost in privlačnost do gledališča čutil zato, ker je bilo to zanj stičišče vseh njegovih osrednjih intimnih in poklicnih interesov: slikanja, arhitekture in družbene angažiranosti.

Predstava Nosorogi, ki je nastala ob dvajseti obletnici Ionescove smrti, je učna ura zgodovine gledaliških avantgard 20. stoletja in dokaz, da so veliki režiserji kot dobro vino. Na to se navezuje tudi njegov zadnji odgovor (na vprašanje, ali obstaja staranje v umetnosti) v intervjuju za zadnjo Sobotno prilogo: »Staranje v umetnosti je kot dobro vino. Z leti se vse spremeni. V japonskih gledališčih kabuki in no velja, da človek globokega čustvovanja ne doseže vse do starosti 80 ali 90 let.«