Tiskane izdaje
Ena od letošnjih premier v SNG Opera in balet Ljubljana je prinesla Puccinijevo svetovno repertoarno klasiko, ki jo je Ljubljana slišala in videla le nekaj let po premieri v milanski Scali. Madame Butterfly smo v Ljubljani v deželnem gledališču spoznali kot Gospo Metuljček oziroma Metuljevo, pozneje je postala Madame, zdaj je po laško Madama.
Gledališki portal sigledal.org streže s podatkom, da se je Gospa Metuljček, »tragedija Japonke v treh dejanjih« (to pomeni, da je ljubljansko občinstvo dobilo popravljeno in dopolnjeno opero, v milanski Scali je bila februarja 1904 premiera opere v dveh dejanjih, Puccini pa se je po neuspehu lotil predelave), v ljubljanski Operi pojavila oktobra 1908, prevod libreta Giuseppeja Giacose in Luigija Illice je podpisal Etbin Kristan, režiser je bil Bogomil Vlček, dirigent pa Hilarij Benišek, doživela je šest ponovitev.
Le leto kasneje je delo znova postavil na oder režiser Jan Patočka, a takrat so predstavo ponovili le dvakrat. Štiri ponovitve, tokrat z naslovom Madame Butterfly, je doživela Rossinijeva opera v režiji Rudolfa Fejfarja leta 1913, orkester je takrat vodil Cyril Metoděj Hrazdira. Dvanajst ponovitev je Gospa Metuljček znova doživela v sezoni 1918/1919, bistveno več, petintrideset, pa v sezoni 1922/1923, ko jo je na ljubljanskem odru režiral Vasilij Sevastjanov, glasbenike pa vodil maestro Lovro von Matačić.
Puccini osvaja srca
V gledališkem listu takratnega mestnega odbora »Udruženja gledaliških igralcev« so zapisali: »Zopet Puccini na našem odru. Priznajmo, vsi radi poslušamo njegovo glasbo, ki res osvaja srca poslušalcev. Veliki mojster, ki nas je v tekoči sezoni očaral s svojo Boheme, v prošli s Tosko, nas je znova posetil.«
Obisk je takrat izvedla Madame Butterfly, z enakim naslovom se je na ljubljanskem odru pojavila januarja 1933 v režiji Antona Neffata, ko jo je dirigiral Danilo Švara, število ponovitev se je ustavilo pri številki štirideset. Več podatkov je ohranjenih o postavitvi iz sezone 1935/1936: v gledališkem listu Narodnega gledališča v Ljubljani, ki ga je urejal Matija Bravničar (gledališče je takrat vodil Oton Župančič), je mogoče izvedeti, kdo je tudi pomagal k uspehu Madame Butterfly: »Tudi naši sedanji izvedbi je stala ob strani gospa Marija Tsuneko Skušek Kondo z nasveti glede hoje, gest in oblek ...«
Gledališki list je prinesel odlomke iz poročila takrat znanega kritika Juliusa Korngolda »o priliki prve dunajske izvedbe«, kjer je mogoče izvedeti: »Puccinija sem nekoč srečal v pariški Opéra comique [...]. Prijazni, skromni in simpatični gospod je majal, kakor jaz z glavo nad tedaj še nenavadno celotonsko harmonijo te glasbe, ki je koprnela po navadnem, starem trizvoku. Prilika, da je maestro prišel do svoje 'Butterfly-harmonije', se je ponujala sama. 'To leži sedaj v zraku', je pripomnil Puccini s porednim mežikanjem pravega Italijana. Japonske motive za svoje delo pa je Puccini dobil od svojega prijatelja iz Jokohame, ki mu jih je preskrbel na fonograskih ploščah.« Z japonskimi ljudskimi pesmimi je Pucciniju postregla tudi soproga japonskega veleposlanika v Italiji, gospa Okijama, priskrbela mu je tudi notno gradivo za nadaljnji študij japonske zvočnosti.
Lektoričin napotek
Madame Butterfly se je na ljubljanskem odru pojavila še dvakrat med drugo svetovno vojno, najprej novembra 1941 v prevodu in pod dirigentskim vodstvom Nika Štritofa ter v režiji Cirila Debevca, drugič aprila 1943, ko je glasbenike vodil Demetrij Žebre. Pred novo ljubljansko Butterfly, »japonsko tragedijo v dveh dejanjih« v režiji Vinka Möderndorferja, v kateri je junakinja prvič po italijansko Madama, so glasbeno tragedijo v treh dejanjih uprizorili leta 2004 v Operi in baletu SNG Maribor, v ljubljanski Operi še leta 1999 in v Gallusovi dvorani ob koncu sezone 2009/2010.
Zdajšnja produkcija je v italijanskem jeziku, slovenski prevod libreta za nadnapise je podpisala Sonja Berce. V Operi so povedali, da je naslov določila lektorica Nevenka Verstovšek.
Skladatelj Pavel Mihelčič je pozdravil to odločitev: »Z naslovi je večkrat kaj narobe (Wagner: Večni mornar). Pravilo naj bi bilo, da je izvirni zapis še najbolj pravi. Problemi nastanejo, kadar je naslov treba prevesti. A največkrat naslova ni treba prevajati.
Operni obiskovalci so navajeni nekega ustaljenega reda, in zato se pri naslovu napake skoraj vedno obdržijo. Naslov pa vendar ni bistvena stvar. Pomembnejša je vsebina, še najbolj pa celovitost kakovostnega skladateljevega dela in interpretacija. Pri tem (pri naslovu), ki naj vendar ostane takšen, kot ga je zapisal skladatelj, se vedno znova odpre vprašanje, kaj je boljše, da se opera posluša z izvirnim besedilom ali s prevodom (kakršen že je).
Bolj naklonjen sem izvirnemu jeziku, ker ostaja celota v tem primeru neokrnjena. Pri filmu je v nekaterih drugih kulturnih sredinah film (kot umetniško delo) potisnjen na rob, s katerega govorjena beseda pade. Izgovorjena beseda je zbanalizirana. Sinhronizacija filmskih zgodb je v nasprotju s celovitostjo umetniškega dosežka. Pri operi na sinhronizacijo nihče ne pomisli, saj je ni mogoče izpeljati.
Opera je celovit umetniški akt, ki mu daje težo tudi izvirna realizacija. Tudi zato je prav, da se odločimo za naslov, kot sta ga zapisala libretist in skladatelj. Izvirni naslov je pravi, vse drugo je nepotreben poseg. Poseg predstavljajo tudi izdelki režiserjev, ki jim glasba ne predstavlja prepreke, da bi na njen račun brusili (svoje) scenske domisleke, ne glede na pomisel, da je opera vizija in projekcija neke dobe, ki jo je včasih nemogoče prenesti v današnji čas.«
V slovensko operno zgodovino, so povedali v ljubljanski Operi, se je vpisalo veliko pretresljivih upodobitev Madame Butterfly, med nesmrtne zagotovo upodobitve sopranistk Valerije Heybal, Zlate Gjungjenac na njeni jubilejni predstavi in lani preminule pevke Vilme Bukovec Kambič, ki so ji posvetili letošnjo januarsko premiero Puccinijeve operne klasike.
