Smrt Tomaža Pandurja odmeva po svetu

»S Tomažem je odšel del mojega srca, moje zavesti kot igralka, počutim se brez upanja in iluzij,« je zapisala španska igralka Blanca Portillo.

Objavljeno
13. april 2016 12.51
D. V., V. M.
D. V., V. M.

Članke ob nenadnem odhodu režiserja  Tomaža Pandurja, ki je v Španiji in Latinski Ameriki pustil velik pečat, so s fotografijami in z eseji o njegovem delu objavili vsi osrednji časopisi s špansko govorečega območja, kot so El Pais, El Mundo, El Tiempo, ABC, la Razon, pa Lavanguardia, El periodico, kolumbijska Semana, vse televizijske postaje s špansko nacionalno televizijo na čelu; med ostalimi mediji so še El diario de Sevilla, El Universal, RCN Radio, Terra Colombia, Confidencial Colombia in številni drugi.

»Slovenski ustvarjalec, ki je mnogo let ustvarjal v Madridu je umrl pri 53-ih letih med ustvarjanjem predstave v Skopju Kralj Lear«, je naslov iz španskega El Paisa, v katerem orišejo Pandurjev opus, sploh madridske predstave, kot so bile Infierno, Barroco, Hamlet, Medeja, Somrak bogov, Faust ...

Podobni naslovi s presežnimi pridevniki o njegovem delu so se pojavili v vseh uglednih španskih časopisih, portalih, televizijskih novicah. Rosana Torres, ugledna novinarka El paísa, ki je spremljala njegovo delo od prve španske postavitve Dantejevega Pekla dalje, je v članku orisala ključne točke njegovega bogatega opusa in izpostavila njegovo izjavo, da »je doma tam, kjer lahko ustvarja«.

Blanca Portillo, velika španska igralka, ki je bila poleg filmske zvezde Belén Rueda njegova »madridska muza« in s katero sta skupaj ustvarila predstave Barroco, Shakespearjevega Hamleta in Medejo, je za El pais zapisala pretresljiv tekst:

»Vame je vstopil obup ... In čuden občutek osiromašenosti. S Tomažem je odšel del mojega srca, moje zavesti kot igralka, počutim se brez upanja in iluzij. Kar dolgo časa sva hodila skupaj z roko v roki, z njjm sem se učila, zaljubljala, rastla. S svojo strastno in intelgientno silo me je potegnil v epicenter tega, kar gledališče je. Odprl je vrata moje notranjosti. Zaradi njega sem se začela bolj zavedati svojega igralskega dela, svojih dolžnosti do gledališča. Tomaž je mogočna energija, polna luči, ognja, norosti ... In njegova dela refleksija te iste energije: lepote, teme in svetlobe, zahteve in tveganja sladkosti, ljubezni, sovraštva in trme, inteligence in emocije.«

El Tiempo med drugim zapiše, da je na festivalu v Bogoti Pandur govoril o svojem prihodnjem velikem projektu Sto let samote po romanu Gabriela Garcíe Márqueza, in citira Pandurjev stavek: »Magični realizem se je rodil prav v Kolumbiji in mislim, da je v tem trenutku čas, da govorimo o teh deželah samote in da se besede iz knjige spremenijo v meso.«

Kolumbijski dnevnik Semana poroča, da je tik pred vajo Kralja Leara v Skopju sporočil svoji producentki Lucíi Bevia, »da se počuti zelo srečnega, da dela v Makedoniji in da je bila vaja čudovita«. Ob tem zapišejo, da je bila njegova zadnja predstava prav Faust v produkciji slovenskega nacionalnega gledališča (SNG Drama) v Kolumbiji na 15. Iberoameriškem gledališkem festivalu, kjer je bil gost že devetič in kjer so ga, odkar je naredil revolucijo s Šeherezado, oboževali občinstvo in kritiki.

Pišejo o predstavi, »ki je vsa v črni in beli barvi, tu in tam jo razbije rdeča, barva krvi. Nekaj najlepšega na odru je orjaško ogledalo vode, zato je občinstvo v bogotskem gledališču Teatro Mayor Julio Mario Santo Domingo lahko predstavo opazovalo v dveh dimenzijah, realno in njen odsev v vodi.«

Ana Marta de Pizarro, direktorica festivala Iberoamericano de Teatro, je za Semano izrazila veliko žalost ob izgubi z besedami: »Tomaž ni samo velik režiser, ampak je bil in ostaja moj velik prijatelj. Nobenega dvoma ni, da je njegova smrt velika izguba, ne samo za gledališče, ampak s tem izgubljajo tudi vsi, ki nikoli niso imeli priložnosti, da bi ga videli, in da bi s svojimi predstavami vanje vsadil seme dvoma.«

»Za Tomaža Pandurja ni bilo meje med gledališčem in življenjem«

»Bil je moj gledališki prijatelj in prepričana sem, da ga bodo številni z gledaliških desk in ob njih pogrešali,« je ob novici o tragični smrti slovenskega gledališkega režiserja Tomaža Pandurja dejala hrvaška igralka Alma Prica, o kateri je sam Pandur nemalokrat dejal, da je »njegova gledališka ženska Alma mater«.

Hrvaški mediji so precej prostora namenili nepričakovani smrti Tomaža Pandurja, ne le zato, ker je, kot je dejal režiser Ivica Buljan za časnik Jutarnji list, »Tomaž bil svetovni ambasador, ki je temu smešnemu delu sveta, v katerem smo rojeni, dal veličasten okvir«, ampak tudi zato, da je s svojim delom pustil precejšen pečat na hrvaških odrskih deskah.

»Odšel je umetnik s svetovno zgodbo za seboj, režiser, ki je za seboj pustil velike predstave in še zdaleč ne majhno sled v hrvaškem gledališču, od Brionov do Dubrovnika,« je v reškem Novem listu zapisala Svjetlana Hribar.

Pandur se je sicer hrvaškim ljubiteljem gledališča predstavil s predstavami, ki so pustile precejšen pečat. V Hrvaškem narodnem gledališču (HNK) je postavil Michelangela (2013), Medejo (2012) ter Vojno in mir (2012). V gledališču Gavella je že leta 2008 na oder postavil Kaligulo. Sodeloval je z gledališčem Ulysses, kjer je leta 2006 režiral predstavo Tesla Electric Company.

Njegovo sodelovanje s pevko in igralko Severino, ko je režiral njeno turnejo leta 2013 po sosednjih državah, pa je le še en kamenček v njegovem opusu.

Hrvaški igralec Goran Grgić je nad vestjo šokiran, intendantka Hrvaškega narodnega gledališča Dubravka Vrgoć pa je dejala, da »za Tomaža ni bilo meje med gledališčem in življenjem; navsezadnje o tem priča tudi njegova smrt na odrskih deskah«.

Smrti Tomaža Pandurja je precej prostora namenil tudi Večernji list, ki ga je označil za »velikega umetnika, ki je tako tudi umrl − na odrskih deskah«. Ugledni hrvaški kulturni kritik Tomislav Čadež pa je v obširnem prispevku o poti Tomaža Pandurja, »velikega gledališkega režiserja«, v Jutarnjem listu zapisal, da je Pandur »provociral z gledališčem, vendar je gledal daleč in v širino ...«

»Posebnež z impozantnimi insceniranji klasičnih del«

»Slovenija žaluje za svojim gledališkim režiserjem Tomažem Pandurjem,« avstrijsko javnost o smrti slovenskega ustvarjalca obvešča tiskovna agencija APA, poročilo pa so objavili v številnih avstrijskih medijih. »53-letnik se je poslovil na mestu, ki mu je posvetil vse svoje življenje – v gledališču.«

Avstrijski poznavalci Pandurja vidijo kot vodilnega režiserja sodobnega slovenskega gledališča, a tudi kot hkrati najbolj priljubljenega in najbolj osovraženega.

»Kot posebnež je v devetdesetih letih mednarodno zaslovel z impozantnimi insceniranji klasičnih del kot Hamlet, Faust, Božanska komedija in Carmen. Pandur je gledališče svojega domačega mesta Maribor, kjer je leta 1989 kot šestindvajsetletnik prevzel vodstvo, postavil v središče pozornosti.

Malo mesto ob Dravi je postalo postaja za ljubitelje gledališče od blizu in daleč, tudi za publiko iz sosednje Avstrije.«

Pandur je deloval tudi v Avstriji, med številnimi gostovanji pa se pri avstrijski tiskovni agenciji spominjajo tudi njegove Božanske komedije na Salzburških igrah iz leta 1994, ko je dal občinstvo prepeljati v Maribor.